Grozljiv zapis Rosvite Pesek: ”Cepamo ko muhe. Ne gre več!”
Epidemiološka slika se v Sloveniji očitno nikakor noče izboljšati.
Praktično ni več nikogar, ki ne bi vsaj bežno poznal nekoga, ki je okužen.
Oglasila se je tudi voditeljica Rosvita Pesek, ki je objavila ganljiv zapis.
Njen zapis objavljamo v celoti:
”Imam prijatelja. V mariborski bolnišnici. Ob kakšnih norih urah se slišiva tudi v času Covida19. Sinoči mi je rekel; »Cepamo ko muhe. Ne gre več.«
Delam od doma. Pripravljam oddajo za 23. december. Plebiscit s TV Slovenija. In že vidim, kako nas bodo polna usta besed o tem, kako smo bili za plebiscit enotni, pa soglasni, potem pa nikoli več! Pa kako bi bilo lepo, da bi še kdaj bili…”
”Ja, dragi moji Fb prijatelji. Zamrazili smo. Vsi skupaj. Oblast in državljani. Dobili smo jasna opozorila od stroke in jasna navodila od politike. Nismo jih spoštovali. Te enotnosti, tako sanjske kot je bila ob plebiscitu, zdaj v obrambi pred Covidom 19, nismo zmogli. Nismo se SKUPAJ postavili za svetost VSAKEGA življenja in nismo dovolj pazili drug na drugega. Mislili smo, da bodo zdravniki in sestre že rešili življenja. Pa ne morejo, vsaj ne vseh. V bistvu smo njih potisnili v ogenj, naj s svojo zavzetostjo, človekoljubnostjo, rešujejo življenja tistih, ki jih je našel novi koronavirus.
O politiki nima smisla izgubljati besed. Med 40 in 50 mrtvih vsak dan, pa jih to ne strezni, da bi odložili sulice in počakali z brezobzirnim političnim bojem. Ne, oni že imajo 46 glas, no potem ga še iščejo, trenutno ga še nimajo…”
”Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno. Pa ni. Nekdo je izgubil babico, drugi očeta, nekogaršnje življenje še visi na nitki, nekdo bo imel hude posledice do konca življenja…
Izgubili smo priložnost, da bi lahko letos 23. decembra 2020, 30 let po odločitvi za samostojno državo, rekli: »Skupaj smo ga premagali. Mi to zmoremo. Ko gre za življenja, smo kot eden. Premalo nas je, da bi izgubljali…Spoštujemo ukrepe, razkužujemo, ohranjamo distanco, držimo se ožjega družinskega kroga, ne pritiskamo, naj se vse dejavnosti odprejo, pač pa izkoriščamo ta podarjeni čas, za krepitev naših družinskih vezi, vzgojo, za reči, ki jih že dolgo nismo počeli, pa je zdaj spet čas zanje….In spoštujemo tiste, ki to jesen delajo, da nam kljub ujetosti v dom, ničesar ne manjka.«
Morda pa je še čas…za streznitev in lepše praznike. Zmoremo?”