GROZLJIVO: Skrivnostna ženska s Krka je končno spregovorila! Njeno razkritje je šokiralo javnost: ”Iskali so ljudi za delo v…”

Verjetno se tudi sami še spomnite skrivnostne turistke Daniele Adamcove, ki so jo okrvavljeno in povsem izgubljeno našli na otoku Krku.

12. septembra se je Adamcova torej znašla na otoku Krku.

Hrvaški mediji so pri ugotavljanju njene identitete prosili tudi druge države.

Na koncu so ugotovili, da prihaja iz Slovaške.

Daniele je po dolgih mesecih končno spregovorila za javnost.

Ko so jo našli, pri sebi ni imela nobenih dokumentov. Govorila je angleško, bila je povsem izgubljena.

10 dni so hrvaški organi skušali ugotoviti, kdo sploh je.

Izkazalo se je, da gre za Slovakinjo, ki je velik del svoje življenja preživela v ZDA.

Daniele je sedaj opravila obširen intervju. Najprej se je razgovorila o svojem življenju v ZDA.

Iz Amerike se je vrnila leta 2000, ko se je končala njena ljubezenska zveza.

”Tam sem ostala še kakšno leto po razhodu, a ni bilo tako kot prej. Pogrešala sem družino, dom.”

Daniela je na Hrvaško prišla slučajno, saj je bila namenjena v Španijo.

”Lani sem iskala delo, a sem imela veliko težav. Na Slovaškem me nihče ni želel zaposliti. Imela sem veliko izkušenj in govorila sem tuje jezike, a nisem mogla najti dobrega dela.”

Nato pa naj bi se sestala s človekom, ki ji je ponudil delo v Španiji.

”Iskali so ljudi za delo v hotelu.”

Prodala je ves nakit in vzela denar.

Ne spomni se za katero podjetje naj bi sploh delala, saj je vse podatke imela zabeležene v telefonu, ki ga je izgubila.

Ne spomni se niti, kako se je znašla na hrvaški plaži.

Na dan odhoda je čakala prijatelji, ki bi morali priti po njo.

”Vse stvari sem imela pripravljene. Prišli so okoli polnoči. Spomnim se, da so zvonili, nato pa ničesar več.”

Ne spomni se v kateri avto je sedla in koliko ljudi je bilo v njem.

”Prebudila sem se ponoči in nisem vedela, kje sem in kaj se dogaja. Tam je bil mrak in tresla sem se od mraza.”

Dejala je, da je sedela na ostrih kamnih. Bila je pretepena in pokrita s krvavo odejo.

Ob sebi je našla le sončna očala in steklenico vode. Ko je klicala na pomoč je govorila angleško.

Razkrila je, da je v bolnišnici niso obravnavali tako, kot bi jo morali.

Celili so ji samo vidne rane:

”Spomnim se treh ljudi. Bila sem na veliki ladji z dvema moškima in žensko. Odvlekli so me na otok, kjer je bil še en moški. Še vedno videvam pred te obraze. Dobro se jih spomnim, opisala sem jih tudi policiji.”

Razkrila je tudi, da so se policisti do nje začeli drugače obnašati. Kot da ji ne bi verjeli, kaj jim govori.

”Naenkrat so izgubili interes, da bi me poslušali.”

Niso ji mogli vzeti niti prstnih odtisov, ker je na prstih imela nekakšno lepilo. Daniela je prepričana, da je bila ugrabljena:

”Mislili so, da so me ubili, a jaz sem bila na plaži pokrita z odejo. To je bilo čudno. Prav tako je čudno, da sem imela lepilo na prstih. Kaj se mi je zgodilo? Ko sem se vrnila domov, so se mi počasi začeli vračati spomini. Mislim, da se je vse to začelo dogajati na Slovaškem. Morda to ni bilo podjetje, morda so bili prevaranti. Ne spomnim se v redu, kaj se je dogajalo od 20. avgusta do 12. septembra.”

Na koncu je dejala še, da je mentalno zdrava, fizično pa ne. Ima probleme s prebavo in stalnimi glavoboli, težko pa se tudi zbere.

Zaradi teh zdravstvenih težav ni zmožna delati, mesečno pa prejema le 120 evrov socialne pomoči.