FOTO: Ni ji bilo jasno, zakaj ji ob rojstvu hčerkice nihče ne čestita! Ko jo je prvič prijela v roke, je videla zakaj…
Elize Bahneman je komaj čakala dan, ko bo spoznala svojo hčerkico.
Deklica je starše presenetila, saj je na svet privekala mesec dni prehitro.
Tistega večera še nista bila pripravljena na odhod v porodnišnico.
Hitro sta napolnila torbo, poklicala svoje starše in odhitela na pot.
Elize je imela težave pri rojevanju že v prvih tridesetih minutah.
Porodničarji so morali okrepiti ekipo in poklicati še dodatno zdravstveno osebjo.
Obrniti so jo morali na desno stran, saj so opazili, da se je deklici dihanje močno zmanjšalo.
Vedno, ko je morala pritiskati, pa so jo obrnili na hrbet, nato pa znova dali na bok.
”Od epiduralne sem bila zaspana, počutila sem se precej čudno in videla, da imajo zdravniki z menoj polne roke dela. Na obrazih sem videla, da je nekaj narobe.”
Elize je povedala, da je bil porod zelo težak in da se ga bo spominjala z grenkim priokusom.
Vse bolečine pa so izginile takoj, ko je v roke dobila svojo hčerko.
Porod je trajal kar 12 ur, nato pa je na svet končno privekala deklica Bella.
”Gledala sem okoli sebe in videla, da so vsi nekam prestrašeni in zaskrbljeni. Nihče mi ni čestital. Mož je bil zmeden, mama me ni upala pogledati v oči, eden izmed zdravnikov pa je odšel kar ven iz sobe. Nato sem jo videla. Bila je popolnoma drugačna, kot sem si predstavljala. Njen obraz je bil spačen, a sploh nisem pomislila, da ima kakšno bolezen.”
Zdraniki so deklico takoj odpeljali na intenzivno nego, kjer so jo pregledali in ugotovili, da trpi za Treacher Collinsonovim sindromom.
Gre za izjemno redko gensko bolezen, za katero je značilno, da se na določeni prenatalni stopnji ustavi razvoj obraznih kosti.
Ne razvije se tudi zunanji sluhovod, ušesa pa se ne razvijajo tako, kot bi se sicer pri zdravem otroku. Pri nekaterih je moten tudi razvoj dihalnih poti.
”Položili so mi jo v naročje, takrat sem se zazrla v njene očke. Delovale so prestrašeno, a so me pomirjale. Zašepetala sem ji, da bom vedno ob njej, ne glede na vse!”
Kar nekaj časa je Bella morala preživeti v inkubatorju. Po nekaj tednih je lepo okrevala in čas je bil za odhod domov.
Čeprav je deklica drugačna, sta jo starša sprejela takšno kot je.
Vesela sta, da je deklica Bella postala del njunega življenja.
Zavedata se sicer, da življenje ne bo vedno lahko, vendar bosta storila vse, da se ne bo počutila izpostavljeno in bo vedno srečna.
