GROZLJIVO: Rosvita Pesek je skoraj umrla! ”Kričala sem, na vsake toliko časa so ustrelili…”
Priljubljena voditeljica Rosvita Pesek je na socialnih omrežjih objavila zapis, ki razkriva, kaj si je pred leti zgodilo.
Na začetku kariere so jo poslali na dopisniško mesto v Zagreb.
Nastanjena je bila v hotelu, kjer se je družila z novinarskimi kolegi iz različnih držav.
Od tam so leta 1992, ko se je na Hrvaškem razvnela vojna poročali v Slovenijo.
Nemški kolega jo je nekega dne povabil na neko kokošjo farmo.
Rosvita pa je nato doživela šok življenja.
Poglejte kaj je Rosvita razkrila:
Pisalo se je leto 1992. Slovenija je pogumno stopala na pot svoje samostojnosti, na Hrvaškem se je razplamtela vojna.
Televizija Slovenija je sprevidela, da v Zagrebu potrebuje dopisnika, a ni imenovala nobenega stalnega, pač pa smo tja odhajali za teden ali 14 dni. Izmenjaje. Slavko, Tanja, Janez, Janko, še kdo verjetno, in jaz.
Sprva smo bili nastanjeni v hotelu Intercontinental v centru mesta. Hotel nobel, razmere za delo dobre, vsi dopisniki najpomembnejših medijskih hiš so delovali od tam. Največ informacij na kupu je bilo tam.
Prijateljevala sem predvsem z nemško govorečimi dopisniki in tupatam smo odšli tudi skupaj na teren. Pa me je nekega jutra povabil poročevalec ORF, da se odpeljemo v vas, kjer je zmanjkalo elektrike, je pa tam ogromno kurjih farm in je prišlo do ekološke katastrofe.
Najprej sem godrnjala, da šefi gotovo ne bodo zadovoljni, če bom poročala o ekološki katastrofi, namesto o spopadih, a kolega je veljal za daleč najboljšega novinarja – po mojih merilih – zato sva se snemalcem odpravila na pot.
Slabo uro vožnje iz Zagreba je bilo, pripeljali smo se na vrh nekega griča, kjer je bilo že lepo število drugih novinarjev, ki so gledali nekam v dolino, od koder naj bi se širil obupen smrad. Po pol ure postopanja naokoli, se s snemalcem odločiva, da greva pogledat. Drugi so nekaj težili, da se ne sme v dolino, ker je tam menda JLA.
Ah, kaj bi to. Pripeljeva se v vaško središče, majhen trg, nikjer žive duše, avto pustiva sredi ceste in greva na ogled. Čez usta in nos ruto, snemalec pa kamero na ramo.
Po kakšnih 5 minutah rafal sočnih kletvic, zatem pa potiho…”direkt pred tanki sva. 10 m od cevi… počasi obračaj.”
Ne vem ali sem obračala, v trenutku sem se tresla kot šiba na vodi.
Snemalec ponovi…”počasi do avta, ne zijaj v živo mejo…direkt na tankovski cevi naju imaju…”
Počasi je speljal. Zapuščala sva vas. Pred nama pa je bil še hrib in za njim odrešitev. Sami travniki in med njimi bela makedamska cesta.
Naenkrat grozovit pok. 10 metrov pred nama je vrglo zemljo v zrak.
Snemalec pritisne na plin, drviva proti vrhu hriba. Spet poči, zadeli so 5 metrov od najinega avta. Kričala sem, na vsake toliko časa so ustrelili, bila sva živa bežeča tarča, sama na tisti beli cesti, enkrat so ustrelili levo od naju, drugič desno, enkrat čisto pred nama, drugič za nama…Vožnja smrti, na vrhu sem se zvalila iz avta in ležala na tleh, noge me niso držale.
Snemalec je bil čisto zelen, čik je pojedel, namesto da bi ga prižgal, najbolj je pa znorel, ker je kamero ugasnil…”ko bi vsaj zvok posnel…” je tulil.
Pred kratkim sem bila z Mitjo spet v Zagrebu. Poslovno. Na večerji je beseda dala besedo in pogovor je nanesel tudi na hrvaško vojno. V gostiteljih je bila še kako živa. In mimogrede sem vprašala v kakšnem stanju je danes hotel Interkontinental, 30 let je odkar ga nisem videla, še deluje, morda bi stopila tja na kavo…
“Danes se imenuje Westin in v njem vaju čaka soba, v 14 nadstopju…” so odgovorili.