FOTO: Ne boste verjeli kaj je ob 3:29 ponoči objavila Miša Molk! Vroča fotografija, ki ji je sledil ta zapis: ”Tako močno te vse okoli draži…”
Miša Molk je pred dnevi ob 3:29 ponoči objavila dve fotografiji in pomenljiv zapis.
Molkova je med drugim pisala tudi o preganjanju libida:
”Tako močno te vse okoli draži in vznemirja,… da si spet pubertetnica. Tokrat brez mozoljčkov in brez zardelih lic.”
Njen zapis objavljamo v celoti:
”Leta…, ta leta…, saj še kar lepo in umirjeno curljajo, ker te ne napade vse naenkrat. Najprej malo podaljšaš krilo, zamenjaš šminko, zvišaš dekolte, izostriš pozornost in znižaš pričakovanja. Zardevanje mine, oklevanja je manj. Nestrpnost do nesmislov se sicer igličasto zaostri, ampak za neumnosti in blebetanja pa ne dviguješ več sredinca. Prepirati se ti več ne da, zapletati se v konflikte še manj, lesti komu v rit pa sploh ne. Razumeš več kot včasih. Predvsem to, da je notranja harmonija čisto tvoja; da je hrup okoli tebe ne more zmesti. In kar je ob tem res osupljivo lepo, je to, da te še vedno preganja libido, ta agens življenja. Pa ne zgolj kot seksualni nagon, ampak kot sila, ki se kot transfer od tam spodaj razpršeno podi med črke, poglede, vonjave, dotike, zvoke. Naslaja se ob vsem lepem in se zdrzne ob potonikah, ki so najprej rdeče, potem pa, tik preden se usujejo že skoraj bele. Tako močno te vse okoli draži in vznemirja,…da si spet pubertetnica. Tokrat brez mozoljčkov in brez zardelih lic.
Potem zlezeš ven iz črne barve, ki jo je kot zakon vzpostavila Max Mara. To ni bila le moda, ampak tudi tisto »na ziher«. Črna oblekca, en nakit, pa je. Precej teh kosov, črnih namreč, še imam. Jih oblečem in hitro slečem. Ne gre več. Težka je črna barva. Ne diha. Umolkne. Ne komunicira. In vsi tisti volani v laseh… jojmene…Tudi to ne gre več. Dihati. Sproti. Odpreti obraz, da mi lasje ne lezejo v usta, da me ne ščemi čelo pod frufrujem. Kakšno olajšanje je vse to. Dolge, frfotajoče obleke, kristusove opanke, pa malho v roke, kamor lahko natlačim tudi zelenjavo s trga. To je udobje.
Je pa res, da malo slabše vidim. Niti nisem vedela, da tako slabo, če me ne bi na to opozorila okulistka, in vprašala, a kar brez očal hodite. Ne vidim dobro ne na daleč, ne na blizu. Okej, razumem. A ja , sivo mreno imam tudi, hmm. To pa bo nekaj z leti povezano. Se spomnim moje Betke, mame, ko si je šla že v kar poznih letih operirati sivo mreno in potem snela očala, jaz si jih pa še dobro navesila nisem. A tako bo zdaj šlo? Torej nizke petke niso le moda, ampak moja nuja, da se ne spotaknem, ker slabo vidim? Pa cilinder, da imam. A zato gledam filme z rahlo sklonjeno glavo in malo izpod čela berem podnapise?
Ne gledam pa več izpod čela moškega, ki mi je všeč, ampak naravnost v oči. To je pa dobro, da je namreč nekam poniknila tista dekliška sramežljivost, ki si nevede vedno potapka ustnice, namesto, da bi kaj rekla…
Zdaj se moji prsti ustavijo na ustnicah, ko nekaj res, zelo za res poslušam, kot da bi želela preprečiti moj nenadzorovani vpad v besede govorečega.
Ni tako švoh nabirati leta, sicer bi bilo vse po starem. In prav s tem bi zapravljali leta.
Berem Christiana Bobina:
»Zunaj je noč. Napravite nekaj korakov v temi. V gorkem zraku je nekaj kot nevihta, ki se napoveduje, kot ljubezen, ki je vse bliže.«
Čisto ta pravi zrak je zunaj.”