ŠOKANTNO: Pričanje mame 13 letnega morilca je pretreslo javnost! To je fant počel usodnega jutra, preden je šel v šolo: ”Opazila je, da je…”
Policisti so zaslišali mamo dečka, ki je ubil devet vrstnikov in varnostnika na Osnovni šoli Vladislava Ribnikarja.
Miljana Kecmanović je v sozlah povedala svojo različico zgodbe o sinovem zdravju, njegovem otroštvu in odnosu do družine in vrstnikov.
Opisala je tudi njegove dni pred množičnim pobojem.
Sina je opisala kot občasno bolehnega in pametnega.
Poudarila je, da ni nič kazalo na to, da bi lahko postal množični morilec.
Pet dni pred zločinom je njen sin bil s prijateljem in njegovo mamo na počitnicah zunaj mesta.
Skupaj so tam preživeli 1. maj, nato pa so se vrnili v Beograd.
Mama trdi, da po počitnicah, v njegovem obnašanju ni opazila nobenih sprememb.
Dan pozneje, le dan pred masakrom, sta Kosta in njegova sestra odšla k starim staršem.
Zvečer sta se vrnila domov in so si skupaj ogledali film.
Spomnila se je, da je Kosta v nekem trenutku šel v trgovino po živila. Tudi tistega dne ni zasledila ničesar nenavadnega. Pogovarjali so se o filmu, ki so si ga ogledali, in o drugih temah, ki Kosto zanimajo.
Usodnega 3. maja je prva vstala, da bi hčerki in sinu pripravila zajtrk.
Mož je odšel v službo, ona pa je nato zbudila otroke.
V sinovem obnašanju tudi usodnega jutra ni opazila ničesar čudnega.
Dejala je le, da je bil sin med zajtrkom in pripravami na šolo upočasnjen.
Vir Blica, ki je seznanjen s primerom, je dejal:
”Fant naj bi ji rekel, naj ne skrbi, ker včasih tudi učitelj zamuja. Mati trdi, da je nato odpeljala hčerko v šolo, deček pa je ostal doma in se sam uredil.”
Le uro kasneje je izvedela za streljanje na šoli.
Policistom je mama povedala, da je mislila, da je njen sin v streljanju ranjen.
Takoj je odšla v šolo, tam pa je nato izvedela resnico.
”Pravi, da je bila obupana, da še zdaj težko verjame, da je njen sin storil kaj takega, in vztraja, da nič ni kazalo na to, da bi se kaj takega lahko zgodilo. Poudarila je, da tudi sama išče razloge za sinova dejanja.”
Svojega sina je opisala kot fanta z veliko interesi.
Dejala je, da ni bil impulziven in energičen. Bil pa je radoveden. Z objemi je znal pokazati čustva do nje in svoje babice.
Zadnja leta svojega nezadovoljstva ni kazal z jokom. Ko je bil mlajši pa je jokal, ko mu kaj ni bilo po volji.
”Trdi, da je bil deček bližje njej kot očetu, za dečka in njegovo sestrico pa je že od rojstva skrbela varuška, ki se ni nikoli pritoževala nad njim.”
Določene spremembe pa je mati opazila v puberteti. V začetku letošnjega leta se je fant začel zapirati v svojo sobo.
Vrat ni zaklepal, je pa prosil mlajšo sestro, s katero si je delil sobo, naj odide.
Zapirati se je začel tudi v kopalnico.
Dvakrat na teden je mama ugotovila, da ni dokončal šolskih nalog in da je njegova soba nepospravljena. Takrat je gledal film ali pa je telefoniral.
Kaznovala ga je tako, da mu je prepovedala dostop do telefona in računalnika.
Poudarila je, da ga ni tepla, razen morda nekajkrat, ko je bil mlajši.
Računalnika fant ni prižgal že kar nekaj časa. V času epidemije ga je uporabljal za igranje igric s prijatelji.
Potožil ji je, da so ga zaradi prepira vrgli iz vrstniške skupine, v kateri so skupaj igrali.
V drugem polletju je opazila, da je v šoli začel dobivati slabše ocene.
Šola ga je manj zanimala kot prej.
Policistom je dejala, da nihče ni opazil, da bi se fant nenavadno vedel.
Maja lansko leto ji je potožil, da ga nekateri prijatelji niso povabili na rojstni dan.
Na obrazu se mu je videlo, da mu je hudo.
Takrat je kontaktirala njegovo razredničarko, da bi izvedela, v čem je težava.
”Mama trdi, da ji je razredničarka rekla, da se ji zdi, da so drugi otroci ljubosumni na fanta, ker je uspešnejši učenec in izstopa v razredu. Povedala je, da se je njen sin pritoževal, da ga prijatelji zbadajo, ker veliko bere in ne zna dobro igrati nogometa. V tistem obdobju je prosil za zamenjavo razreda, ko je šel v sedmi razred. Kot je povedala, so to tudi storili, mama pa trdi, da se je deček poleti začel intenzivno družiti z drugimi otroki.”
Po vstopu v nov oddelek se je spoprijateljil z novimi sošolci.
Dejal je, da je bolj zadovoljen kot prej in da je celo napisal esej o svojem pogumu, da je zamenjal okolje.
Mati je pričala tudi, da je njen mož menil, da bi moral sina seznaniti z nevarnostmi orožja, saj je imel v mladosti negativno izkušnjo.
”Ni se strinjala s tem, da gre fant na strelišče, a ni dvomila o moževem razmišljanju kot očetu in njegovih dobrih namenih. Dodala je, da je njen mož želel sina opozoriti na nevarnosti orožja in mu hkrati pokazati, kako deluje, vse pa z razlogom, da orožje za dečka ‘ne bi bila eksotika in izziv’. Dejala je, da je šel fant dvakrat z njim na strelišče in streljal, slišala pa je, da so bili na strelišču tudi drugi otroci.”