ODMEVNO: Slovenka, vzgojena v Jugoslaviji: ”V šolo smo hodili bosi in sami, danes pa…”

Na socialnih omrežjih in spletu se je v zadnjih dneh močno razširil zapis Slovenke.

Razmišljala je o svojem odraščanju in otroštvu.

Vzgojena je bila v nekdanji Jugoslaviji, danes pa je otroštvo nekaj povsem drugega.

Svojemu zapisu je dala naslov ”Zgodba nekega dekliča.” Njene besede pa se bodo dotaknile vašega srca. Poglejte kaj je zapisala.

”Daleč nazaj, ko smo bili še v Jugi in je bil na oblasti še tovariš Tito, se je mlademu delavskemu paru rodil drobcen deklič.

Starša sta jo vzgajala po svoji »zdravi kmečki pameti«, saj takrat še ni bilo Googla in raznoraznih forumov polnih šolanih – prepametnih mamic, ki so eksperti za vzgojo otrok in obsojanju drugih mamic.

Tako sta dekliča, ko je že samostojno sedela in se postavljala na noge posadila v hojico. Da, prav ste prebrali! Posadila sta jo v hojico, da je lahko njena mama lahko v miru skuhala kosilo in pospravila stanovanje. Če bi takrat imela Google bi si zagotovo prebrala kako zelo je škodljiva ta reč. Ampak deklič je imela srečo. Kljub grozoviti napaki s hojico je shodila in hodi še danes, čeprav jih ima že krepko čez 30.

Hojica pa ni edina grozna stvar, ki sta ju njuna starša zgrešila. Ubogega dekliča sta oblačila v oblačila, ki se med seboj barvno niso ujemala in niso bila priznanih blagovnih znamk, a so bila udobna in topla.

Če bi imela Google, bi si njena mamica zagotovo prebrala, da se morajo oblačila med seboj ujemati in biti prestižnih znamk in da pravzaprav udobje in toplina nista tako zelo pomembna…

Uboga starša tudi nista vedela kako hraniti svojega otroka, zato je deklič moral jesti prav vse, kar so jedli tudi odrasli. Njena starša pač nista vedela, da je potrebno pri prehrani otrok zelo komplicirati. Ampak deklič je preživel tudi napačno hranjenje…

In ko je moral deklič prvič v šolo, sta prestopila vse meje. Dekliča sta pustila, da gre sama – skupaj z drugimi vaškimi otroci v šolo PEŠ in nazaj. Ni je peljal ne kombi, ne starši niti ne stari starši. Ampak to pa še ni vse. Ničkolikokrat so se otroci na poti v šolo ali domov sprli ali celo stepli. In nejeverna starša sta dekliču, ki jima je v solzah pripovedovala o prepirih, govorila postavi se zase ali celo udari nazaj. Nista klicala ostalih staršev in jih okarala. Nista imela socialnega omrežja, da bi prosila za nasvete, kako ravnati v takih primerih. Tako se je deklič pač moral znajti sam. In ne boste verjeli, preživel vse pretepe in prepire.

Tako je deklič hodil v šolo dolgih osem let. In če je bila v šoli neposlušna ali poredna in so jo tovarišice ali tovariši okarali, sta ju okarala tudi starša, ali ji naložila celo kakšno po riti. Nista vedela, da bi morala v takem primeru klicati na šolo ravnatelja in jima povedati par krepkih kako nesposobne tovarišice oz. tovariše imajo na šolo in seveda to zgodbo objaviti na socialnem omrežju.

Zares grozno pa je bilo to, da sta ubogega dekliča, čeprav še ni bila polnoletna, samega spustila na igrišče k drugim otrokom in se do večera sploh nista brigala zanju. Otroci so bili prepuščeni sami sebi, sami so morali reševati svoje težave in kar je najhuje, morali so se družiti med seboj, se žogati in plezati po drevesu, se skrivati in loviti, kajti niso imeli svojih telefonov, da bi lahko sedeli vsak na svojemu koščku trave in buljili v ekran in pozabili na okolico.

Takratni starši pač niso vedeli, da bi v današnjem času prepametne mamice že klicale socialno službo…

Ampak deklič, je kljub čudni vzgoji imel čudovito otroštvo polno ljubezni, topline. Starša nista bila obremenjena s službo ali delom. Vedno sta si vzela čas zanjo. Vikendi so bili njihovi. Vsako poletje so se z malim avtom, ki so ga natovorili do onemoglosti odpravili na dopust. Niso imeli vsega v izobilju, a so imeli vsega dovolj, da so bili srečni in veseli…

Potem pa je deklič odrasel v žensko, nato ženo in kasneje mamo. Vzgoja, ki jo je bila deležna v svojih otroških letih, jo je zaznamovala do te mere, da tudi svojega otroka poskuša vzgajati na podoben način. Čeprav ima Google, na kupe forumov in socialnih omrežij, razmišlja s svojo glavo in želi svojemu otroku najbolje, vse tisto kar je imela sama, saj je imela srečno otroštvo.

Pa vendarle vse ni tako preprosto, tempo, ki ga ponuja sedanje življenje je prehiter. Ljudje nestrpni drug do drugega. Službe predolge in premalo plačane.

Tako žena in mati dela v službi za minimalno plačo. Služba ji ne odgovarja, vodilni v službi so nespoštljivi in ne razumejo, da ima žena oziroma mati tudi svojo družinsko življenje.

Tako pade v rutino, v rutino mnogih žensk in mater, oziroma možev in očetov. Rutino kjer v službi dela kot robot, je nasmejana in potrpežljiva saj to zahteva njeno delo. Potem pride domov utrujena in se za vse kar se ji je slabega zgodilo v službi znese na svoje najbliže. Hiti s pospravljanjem hiše in pripravo večerje. Ne opazi, da gre življenje mimo nje, da otrok odrašča prehitro, da z možem postajata tujca…

HEJ ČLOVEK PA KAJ TI JE?

Postoj, nadihaj se svežega zraka, utrgaj in poduhaj cvetlico, opazuj čebelico, ki nabira med. NE HITI. ŽIVI ZA TRENUTEK. Zdrav si. Zdravi so tvoji domači. TO JE VSE KAR RABIŠ…

Bodi z njimi, posveti se jim, ne pusti, da prevlada služba…

Že Einstein je dejal: NAJVEČJI STRES ZA ČLOVEKA JE VSAKODNEVNI KONTAKT Z IDIOTI… Torej zamenjaj službo, in se reši enega stresa.

JE TVOJA HIŠA RAZMETANA?

Pusti jo, bo že prišel čas za pospravljanje. Raje pelji družino na sprehod, v gozd. Uživaj z njimi in močno jih objemi. STORI TO DANES!

Živi svoje življenje, smej se, sanjaj in uresničuj sanje, delaj na sebi na svoji družini. Pusti druge, da živijo kakor želijo, ne sodi jih, nisi obul njihovih čevljev in hodil z njimi.

BODI ČLOVEK

Tudi ženska, žena oz mati spoznava vrednote, ki ji jih ponuja življenje. In te vrednote niso služba, niti ne Google oz socialna omrežja, niti ne pospravljena hiša. Te vrednote so BITI SREČEN.”