Upokojena Slovenka udarila: ”Ne grem več v trgovino, upokojencem se je skisalo!”

73 letna upokojenka Lidija se je pogovarjali z novinarji portala Zurnal24.

Lidija je razkrila, da se je nekaj čez osmo uro zjutraj, tako kot določajo pravila, odpravila v bližnjo trgovino.

Tam pa je doživela pravi šok.

Zagledala je namreč sto metrov dolgo vrsto drugih upokojencev, ki so pred vrati trgovine čakali, da jih varnostnik spusti vanjo. Varnostnik je namreč nadzoroval, koliko kupcev je v trgovini in temu primerno spuščal ljudi skozi vrata.

Upokojenka Lidija je povedala:

”Medtem ko večina mirno čaka, se najdejo izjeme, ki očitno mislijo, da odlok od osmih do desetih, pomeni, da upokojenec v tem času lahko mimo vrste čakajočih vstopi v trgovino.”

Ko je vstopila v trgovino pa se je začel pravi kaos.

”Sploh nisem razumela oziroma doumela, kaj se v resnici dogaja. Ne vem, koliko ljudi je bilo v trgovini, a zdelo se je, da preveč. Vsi pa s tistimi velikimi nakupovalnimi vozički, ki jih marsikateri upokojenec težko manevrira. Zato so se med seboj zaletavali, to je privedlo do prerivanja in odrivanja pred in med policami, kot da bo česa zmanjkalo ali pa bo zmanjkalo časa. Precej nervoze je bilo čutiti, pa zmede ljudi, padale so tudi nestrpne in težke besede med posamezniki. Na enem koncu sta se dva skregala, kdo je bil prej pred polico z jogurti, na drugem, se je nekdo razburjal zaradi vrivanja v vrsti pred mesarjem, na tretjem sta se sporekla dva, kdo se bo komu z vozičkom umaknil, nekje je nekdo povzdignil glas nad gospodom, ki si je snel rokavice.”

Svoje pa so dodale še odrezave prodajalke, ki so bile vidno izmučene in naveličane vsega.

”Očitno izmučene in naveličane so. Ni jim lahko. Verjamem, da se ne morejo zadržati, kajti vse skupaj je bilo videti, kot da smo upokojenci prvič v trgovini. Kot da smo čisto zgubljeni in nebogljeni. Dobesedno obsedno stanje.”

Nekaj časa je opazovala razmere, nato pa ji je začelo razbijati srce. Težko je dihala, še zadnji čas se je prijela in naslonila na polico.

Počasi je uspela umiriti očiten napad panike.

Nihče je ni opazil, nihče je ni pomagal. Povedala je, da je izkušnja bila tako neprijetna, da v trgovino ne stopi več.

”Ko bo lahko, mi bo potrebno iz trgovine prinesel sin, sama pa se takšnim nenormalnim razmeram ne bom več izpostavljala. Ni vredno človeka.”

”Sprašujem pa se, kaj in zakaj se mi je to zgodilo? Sprašujem pa se tudi, ali smo vsi že malo nori, se nam je upokojencem skisalo. Kako se obnašamo, še bolj pa, do česa so nas pripeljali? Ali nas je res treba tako ločevati in spredalčkati, pospraviti v dve uri? Ali vladi res ni jasno, da nas je upokojencev veliko, dve uri namenjeni nam, pa očitno premalo. Počasni smo, ne znajdemo se ne z rokavicami ne z maskami, več časa potrebujemo, da kaj najdemo, se odločimo. Očitno nas tudi dejstvo, da imamo na voljo le dve uri časa za nakupe, zavestno ali podzavestno preganja. To preprosto niso več normalne reakcije posameznikov, za katere verjamem, da v normalnih razmerah večinoma normalno funkcioniramo.”

Vir: Zurnal24.si