ŽALOST: Naša voditeljica rjovela in jokala! Žal pa je bilo prepozno: ”Stekla sem po stanovanju do moža in kričala…”
Pred skoraj dvajsetimi leti smo v Popovi rubriki Vizita spoznali priljubljeno voditeljico Alenko Kesar.
Pisateljica in voditeljca je v svoji najnovejši knjigi Da bi sladko zaspala, razkrila težko obdobje svojega življenja, ko ji je umrla mama.
”Bilo je jutro in šla sem iz kopalnice, ko sem še ujela odblisk zvonjenja telefona in videla, da me kliče moj oči. Takoj sem vedela. Začela sem jokati, začela sem rjoveti, stekla sem po stanovanju do moža in kričala: Mami je umrla, mami je umrla.”
”Dneve po mamini smrti sem bila v vakuumu. Kot bi me nekdo pokril s steklenim kozarcem, od koder sem videla ven, a čutila nisem nič. Prijatelji so me klicali, me obiskovali. Objela sem jih, jim naredila čaj, kavo, natočila žganje. Spraševali so me, jaz sem odgovarjala in nisem jokala. Samo utrujena sem bila. Izčrpana. Zvečer sem komaj čakala, da gremo spat, da sem bila v miru v svojih mislih, kjer sva bili samo jaz in moja mami. Kamenko me je gledal sredi noči, kako sem s prsti risala po zraku srce in me stiskal k sebi. Ponoči sem dovolila mislim, da me pojedo od strahu pred izgubo, dovolila sem se spraševati, ali bom to sploh lahko preživela. Čez dan sem se zbrala, poljubila svoje otroke in jedla juho.”
”Nikoli ne bom mogla preboleti smrti svoje mami, ampak pri tem ne bom umrla. Misli nanjo so nekaj najlepšega, nekaj najbolj svetega. Zaradi tega se je tudi rodila moja nova knjiga. Besedilo je nastajalo v mojih mislih vse odkar je umrla moja mami. To je bil najtežji, najhujši in najbolj brutalen poseg v moje srce do zdaj. Tri leta mamine bolezni, med katero sva si bili še bliže kot sicer, je opredelilo moj pogled na življenje, boj z boleznijo in žalovanje, ki je sledilo izgubi mami. Ta se je raku morala predati povsem izčrpana, ko je naredila vse, kar je bilo v njeni moči. Izguba mame in žene pa je močno ranila našo družino in nas za nekaj časa spravila na kolena. A ko potegnem črto, je to zgodba o ljubezni. O ljubezni med mamo in hčerko ter o moči, ki jo človek črpa iz sebe v najtežjih trenutkih.”
