Brezdomcu je kupila prigrizek, ta pa ji je v dlan porinil listek. Ko je videla kaj na njem piše, jo je zmrazilo do kosti!

Casey Fischer je študentka, ki se je na poti do fakultete ustavila v kavarni.

Nekaj metrov stran je opazila brezdomca, ki je na pločniku prepeval in prosil za nekaj drobiža.

Čez nekaj minut je s kavo stopila ven, zagledala ga je pred vrati kavarne.

Brezdomec je štel kovance in izgledalo je, kot da jih ne bo imel dovolj.

Želel si je privoščiti prigrizek ali vsaj topel napitek, ki bi ga pogrel v hladnem vremenu.

Stopila je do njega in z njim želela začeti pogovor. Opazila je, da mu ni do tega, a je vztrajala. Izvedela je, da mu je ime Chris.

Vrnila se je v kavarno in mu kupila kavo ter rogljiček.

Vprašala ga je, če se želi z njo za minuto usesti in malce poklepetati.

Chris je sprva okleval, nato pa je vseeno z dekletom malce posedel. Pogovarjala pa sta se več kot eno uro. Chris se je počasi odprl in ji zaupal vse, kar ga je težilo.

Razkril je, da nikoli ni poznal očeta, mamo pa je izgubil zaradi raka. Povedal je, da je vedno želel postati nekdo, na kogar bo mama ponosna, a je usoda žal hotela drugače.

Po prijetnem pogovoru je Casey pogledala na uro in ugotovila, da že zamuja na predavanja.

Chris jo je zadržal in prosil, če lahko počaka še minuto, da ji nekaj napiše na list papirja.

Opravičil se ji je za grdo pisavo, ji v roko porinil listek in odšel.

Ko je Casey prebrala kaj piše na listku, jo je stisnilo pri srcu.

Na listku je pisalo:

”Danes sem si hotel vzeti življenje. Zaradi tebe, tega nočem več storiti. Hvala ti, prelepa oseba!”

Casey je to storila s prijazno besedo, rogljičkom in kavo. Brezdomcu, za katerega nobenemu ni bilo mar, je rešila življenje.

Zgodba nas lahko veliko nauči, še posebej v teh časih, ko vedno samo nekam hitimo.

Pozabljamo, da na svetu obstajajo ljudje, ki nimajo nikogar. Včasih je dovolj le prijazna beseda ali nasmeh.

Svojo družino pa moramo ceniti in jim večkrat pokazati, koliko nam pomenijo in kako jih imamo radi.