GROZNO: Benedettijevo spreletel srh: ”Zdravili vas več ne bomo, pojdite domov!”
Ksenija Benedetti je v kolumni za Onaplus zapisala pretresljive podrobnosti, ki jih je kot svojec bolnika ali kot pacientka doživljala v zdravstveni ustanovi.
V kolumni piše tudi o tem, kako so njenemu očetu sporočili, da za njegovo ozdravitev več ni upanja.
Ksenija je zapisala:
”Očeta so v prvem prostoru ob pisalnih mizah posedli na pisarniški stol, okrog njega se je v polkrogu STOJE postavilo približno 10 zdravnic in zdravnikov v belih haljah s pogledi in obrazi, ki niso pripovedovali ničesar dobrega. Postavili so me k vratom, nekaj metrov stran od očeta. Prizor, ki bi zamajal vsakega, tudi zdravega človeka. Kot bi postavili obsojenca za najhujše kriminalne delikte, preden bi mu ljudstvo izreklo sodbo. Manjkal je le močan reflektor, usmerjen v njegov obraz. Oblil me je srh.”
”Nato je zdravnica, ki je konzilij vodila, s suhim, rezkim, trdim glasom strogega policijskega inšpektorja, na hitro povedala: ‘Jah, Mahne, tele vaše izvide smo pregledali in nimamo več kaj. Zdravili vas več ne bomo. Pojdite domov.’ ‘Koliko časa še imam?’ je vprašal moj oče. ‘Jah, takole bom rekla,’ je zdravnica nadaljevala z glasom, kot bi se pogovarjala o okvari pralnega stroja, ‘Dajte se veseliti vsakega dneva sproti. Kako naj vam to povem, no, na primer – če bi bila gospa Benedetti, vaša hči, sedaj noseča, se vi ne bi mogli veseliti te novice.”
Dodala je, da je mlajša zdravnica želela popraviti obupno komunikacijo kolegice, a je bila deležna ubijalskega pogleda glavne zdravnice, ki je zakričala:
”Kaj se zdaj ti oglašaš, saj sem že jaz povedala. Utihni!’ In je iz strahu pred nadrejeno zdravnico, pogledala v tla in res utihnila. Tudi vse ostale bele halje so ostale neme in s svojo belino postale nepremične ledene rože na mrzlih oknih pogube. Nihče si ni upal ničesar reči. Zakaj so potem vsi tam?”
Benedettijeva pa se je vseeno zahvalila številnemu osebju na onkološki kliniki in prostovoljcem.
Imate tudi sami kakšno negativno izkušnjo iz slovenskih bolnišnic?
