ODMEVNO: Marko Potrč dobil odgovor zaposlenega v zdravstvu: ”Vaša trditev je…”

Marko Potrč je pred nekaj dnevi dvignil veliko prahu.

Očitno je priljubljeni voditelj povsem izgubil živce. Na socialnih omrežjih je namreč objavil zapis z naslovom: ”KORONA, PROSIM, DOVOLJ JE BILO ZAPIRANJA IN KARANTEN.”

Njegova objava je hitro postala viralna, saj si jo je prebralo več deset tisoč Slovencev.

Očitno pa se Potrč pred javnim objavljanjem določenih stvari ni preveč dobro pozanimal.

Sedaj se je namreč oglasil zaposleni v zdravstvu, ki tam dela že več kot 20 let.

Poglejte kaj mu je odgovoril:

V odgovor na objavo Marka Potrča 17. avgusta (KORONA: PROSIM, DOVOLJ JE BILO ZAPIRANJA IN KARANTEN.)

Spoštovani gospod Potrč.

Strinjava se, da je nemogoče doseči poenotenje mišljenja v populaciji. Razumem tudi, da je marsikomu dovolj vsakodnevnega preštevanja okuženih in obolelih in si želi le čimprejšnjega konca zapovedi in omejitev.

Vaša objava na Facebooku, ki je v nekaj dneh nabrala tisoče komentarjev, kljub vnaprej deklarirani dobronamernosti, objektivnosti in sklicevanju na »argumente, fakte, številke«, v ničemer ne odstopa od klasičnega vzorca »infodemične dezinformacije« o pandemiji. Z uporabo terminov kot so: »strokovnjaki, ki ne smejo povedati resnice«, »pogovori na štiri oči«, selektivni izbor informacij, polresnice in laži bralca popeljete v labirint lastne male teorije zarote.

Omenili ste izjave štirih tujih zdravnikov, ki se ne strinjajo s prevladujočimi medicinsko-epidemiološkimi stališči o virusu. Njihova pravica. A zakaj ste izbrali ravno njih? Naključno?
Argumenti naših strokovnjakov (Beović, Logar, Rozman, Turel), ali pogovori z negovalci v domovih za ostarele, medicinskimi sestrami in zdravniki (tudi pripravniki, ki so v Sloveniji nosili dober del bremena epidemije), ki so na vrhuncu epidemije izgorevali v urgentnih in intenzivnih enotah bolnišnic, niti obrazi umrlih, ki so pri tem izgubili življenje (žal smo zdravstveni delavci med epidemijo nalezljivih bolezni ogrožena skupina) vas ne prepričajo in potemtakem ne sodijo v vaš pamflet. Njim ne gre zaupati?

Dobrih 20 let sem zaposlen v bolnišnici, na oddelku, ki ni namenjen zdravljenju obolelih s COVID-19 in od izbruha pandemije nisem zdravil bolnikov s COVID-19. Za razliko od številnih kolegov, ki se temu posveča pretežni čas, sem zato bistveno manj kompetenten komentator epidemioloških, mikrobioloških, patofizioloških in drugih tem povezanih z virusom SARS-CoV-2. A ker imajo oni verjetno pametnejše delo, kot brezplodno razpravljati s teoretiki zarote, bom predstavil svoje ugovore na vaše trditve. Upam, da jih boste pozorno prebrali.

Dejstva kot absolutne resnice, so redka. Večina ljudi verjame v veljavnost splošnega gravitacijskega zakona in v to, da je Zemlja okrogla. Zanesljivo drži, da na koncu vsi umremo. Za absolutno resničnost svojih trditev ne morem jamčiti.

Medicina se, enako kot vse druge vede/znanosti, s časom razvija. Prilagaja in sledi novemu védenju/znanju, veščinam in tehničnim dosežkom. Medicinski učbeniki, ki so jih spisali kolegi v stoletjih pred nami, so dandanes zastareli in v moderni medicini neuporabni.

Podobno je z znanjem, ki se tiče pandemije virusa SARS-CoV-2. Niti leto še ni minilo od prvih zaznanih primerov in odgovorov na vsa vprašanja (še) ni. Naša nevednost je še vedno precej večja kot bi si želeli.

Ampak…

COVID-19 NI (le malo hujša) GRIPA

Vaša trditev o primerljivosti med gripo in COVID-19 je netočna (in bi morala zadostovati za izbris iz Facebooka zaradi navajanja zavajajočih podatkov). Med seboj primerjate pregovorne »hruške in jabolka«.

SARS CoV-2 (Severe Acute Respiratory Syndrome CoronaVirus 2) je nova vrsta virusa in povzroča novo bolezen (Coronavirus Disease 2019 oz. COVID-19).

Način prenosa povzročitelja in potek bolezni COVID-19 v njeni blagi obliki je res podoben gripi in njej podobnim virusnim okužbam dihal. Podoben, ne enak!

Najpomembnejši vzrok za obolevnost in umrljivost COVID-19 je sposobnost virusa, da povzroči hudo prizadetost pljuč (povzroča tudi druge zaplete, med katerimi so npr. povečano tveganje za nastanek krvnih strdkov, okvara delovanja možganov, srca, jeter in ledvic), kar terja intenzivno medicinsko zdravljenje z uporabo podpornih terapij (mehansko predihavanje in podpora delovanja drugih prizadetih organov), ki je hkrati praviloma neobičajno dolgo.

Ne drži, da obolevajo in umirajo samo ogroženi (starejši, resno bolni, imunsko nezmožni), drži pa, da je tveganje za težji potek bolezni pri njih večje. Med hudo bolnimi in umrlimi so tudi mladi, zdravi, poklicno aktivni, in čeprav so otroci praviloma manj ogroženi od odraslih, bolezen izjemoma tudi pri njih poteka v težki obliki s pridruženimi zapleti, ki terjajo intenzivno bolnišnično zdravljenje.

Diagram teže poteka COVID-19 glede na spol in starost (1), kaže da s težjo obliko bolezni zbolevajo pretežno starejši od 50 let, umirajo pa večinoma 80+ letniki. Podroben pregled dveh desnih stolpcev pa razkriva, da bolezen resno prizadene tudi mlade.

Ker je COVID-19 nova bolezen, in od njenega pojava ni minilo niti polno leto, je umrljivost zaradi nje zaenkrat težko točno oceniti. Več kot leto bo potrebno počakati tudi zato, da bi prepoznali morebitne sezonske variacije v pojavnosti bolezni. Še dlje, da bomo prepoznali njene morebitne pozne zaplete.

Pojavnost gripe (in njej podobnih akutnih okužb dihal) se po svetu spremlja že preko 60 let. V Sloveniji (in drugih državah EU) se jo spremlja in ocenjuje na osnovi opazovanja vzorca (pri nas cca 5% populacije), na osnovi česar se napravi ocena poteka aktivnosti gripe v sezoni. Ker večina obolelih ne išče zdravniške pomoči, za celotno število obolelih obstajajo le grobe ocene. Na podlagi dolgoletnih izkušenj z boleznijo je bilo mogoče oceniti umrljivosti za gripo, ki je v povprečju nižja od 0,1%.

Težko je primerjati podatke med dvema boleznima, za kateri uporabljamo različna statistična / epidemiološka orodja. Pri SARS-CoV-2 je namreč zgodba v celem drugačna. Večina držav na svetu se trudi, da bi s testiranjem čim bolj celovito zajele čim večji delež okuženih. Vendar s testiranjem ne ujamemo vseh okuženih, zato je potrebno operirati s pojmi kot so verjetnost, negotovost in za izračunavanje epidemioloških parametrov uporabiti zapletene matematične modele. Grobe ocene »case fatality rate« (ki predstavlja delež umrlih obolelih v določenem časovnem obdobju) za COVID-19 so se v različnih državah gibale od manj od 1% do približno 15% pri drugih.

Doslej najpopolnejši vpogled v dogajanje v zvezi s širjenjem virusa SARS-CoV-2 in posledicami COVID-19 verjetno ponuja analiza poteka okužb med potniki na križarki Diamond Princess. Na ladji so od začetka februarja do konca aprila okužbo z virusom potrdili pri 712 od 3711 potnikov in članov posadke in na podlagi števila umrlih (13 od 712 okuženih) izračunali t.i. case fataliy rate 1,8%. Ko so to številko korigirali glede na starostno strukturo in jo s tem približali podobi splošne populacije je ocena umrljivosti znašala 0,5%, kar je še vedno najmanj petkrat višje kot umrljivost za gripo.

Naj predstavim še problem ugotavljanja vzroka smrti. V katero statistično skupino bi po vašem mnenju (ali morda po oceni zdravnice, ki jo citirate v objavi (specializantka javnega zdravja), morali prišteti bolnika z napredovalo pljučno boleznijo (npr. kroničnim kadilskim bronhitisom), ki je imel vse hujše zdravstvene težave že v mesecih pred epidemijo in pri katerem je bila med zadnjim poslabšanjem, zaradi katerega je bil ponovno sprejet v bolnišnico, potrjena prisotnost virusa gripe(ali SARS-CoV-2), in pri katerem se je bolezen slabšala in je kljub vsem ukrepom naposled umrl? Je umrl zaradi okužbe z virusom ali je umrl zaradi terminalnega poslabšanja osnovne bolezni in je bil virus odkrit le naključno in je bil povsem nepovezan s potekom bolezni in smrtjo? Za umrlega brez pomena. Za preživele pomembno?

Kaj torej pomenijo podatki o številu okuženih?

Niste edini, ki ste spregledali, da smo od izbruha epidemije nekajkrat spremenili strategijo testiranja. Sprva smo testirali (kolikor je le bilo mogoče zaradi začetnih težav s testi in zaščitno opremo) vse, ki so kazali znake bolezni in so prihajali iz bolj prizadetih okolij. Z izbruhom epidemije in nenadzorovanim širjenjem virusa v populaciji je v aprilu takšen način postal nevzdržen. Možno (in potrebno) je bilo testirati le tiste iz ogroženih skupin in tiste, ki so zboleli s hudo bolezensko sliko. Z ukrepi za omejitev širjenja virusa smo dosegli upad števila obolelih in okuženih. Danes poleg zgoraj naštetih ponovno testiramo vse, ki imajo znake okužbe dihal ali nepojasnjeno vročino. Razumljivo je torej, da je pomen številk o razširjenosti virusa med obema obdobjema drugačen.

V temelju pa je preigravanje številk razumljivo: več okuženih pomeni več obolelih, največ asimptomatskih in tistih z blago obliko, ter nekaj nesrečnikov s težko ali življenje ogrožajočo boleznijo. Kakšen je resničen delež enih in drugih še ni povsem jasno. Toda vaš pokus banaliziranja »…podobno redki so ti (težki) primeri pri koroni, kot so vedno bili tudi pri ostalih boleznih pred pojavom korone…« ponovno zgreši cilj.

V dokumentu Evropskega centra za preprečevanje in zdravljenje bolezni (European Centre for Disease Prevention and Control: Coronavirus disease 2019 (COVID-19) in the EU/EEA and the UK – eleventh update: resurgence of cases) objavljenem 10. avgusta 2020 smo v Evropi med 31. decembrom 2019 in 2. avgustom 2020, zabeležili 1.733.550 primerov okuženih (t.j. 10% svetovnih primerov), med njimi je umrlo 182.639 (27% vseh umrlih na svetu).

Vse vaše razpredanje o neškodljivosti COVID-19 najbolje ovrže diagram (2) EuroMOMO (European mortality monitoring activity), v katerem je v primerjavi z leti 2015-2019 za leto 2020 (na krivulji modre barve) jasno viden vrh med 12 in 20 tednom leta (t.j. med drugo polovico marca in začetkom maja 2020) ki kaže večkratno povečanje števila umrlih, in to ravno v obdobju največjega razmaha širjenja SARS-CoV-2. Naključje? Ne bi rekel!

Opraviti imamo torej z boleznijo, za katero ne poznamo natančno kako se prenaša, koga, zakaj in kako hudo lahko prizadene, in za katero nimamo zdravila in je še ne zmoremo preprečiti s cepljenjem. Je potrebno dodati še kaj?

Je.

Tisto o omejenosti kapacitet. Predvsem zdravstvenega sistema.

Verjetno se še spominjate krilatice o »zniževanju krivulje«, s katero so nas prepričali, da se je prva faza epidemije pri nas iztekla izjemno ugodno in se zdravstvo ni sesedlo pod težo primerov nove bolezni.

Menda veste, da se zdravstveni sistem že desetletja spopada s premajhnim številom bolnišničnih postelj in da primanjkuje osebja. Predvsem zaposlenih v zdravstveni negi, pa tudi zdravnikov ni ravno za izvoz. Da bolniki že v »normalnih« časih pogosto nedopustno dolgo čakajo na potrebne preglede in obravnave.

Pa vrziva v ta pregreti lonec še novo bolezen, ki posameznika lahko resno ogrozi in nima specifičnih znakov po katerih bi jo prepoznali. Neprimerno lažje bi bilo, če bi se vsem okuženim osebam barva koža nemudoma spremenila v zeleno (z roza pikicami), neustavljiva želja po prepevanju pop hitov iz osemdesetih let pa bi bila napoved težkega poteka bolezni. Žal ni tako.

Prihaja jesen in z njo sezona virusnih okužb dihal. Ocenite, prosim, kaj se bo zgodilo, če zaradi katerega koli razloga (tudi npr. zaradi »kvaziuporniškega« neupoštevanja veljavnih ukrepov za zajezitev širjenja bolezni), prične število okuženih ponovno naraščati do te mere, da se prične virus podobno kot spomladi nenadzorovano širiti med prebivalci. Si predstavljate kakšne težave bomo imeli pri iskanju bolnikov s COVID-19 v množici vseh, ki bodo iskali pomoč zaradi smrkanja, vročine, bolečin v mišicah in sklepih, težkega dihanja in prebavnih motenj?

Dolgo čakanje, pomanjkanje postelj, nedostopnost intenzivnega zdravljenja, preštevilni umrli– zveni znano? Severna Italija, Španija spomladi 2020? ZDA, dežele v Južni Ameriki in jugovzhodni Aziji danes??? Se to nam ne more zgoditi? Po čem smo drugačni? Smo bogatejši? Bolj čisti? Bolj pametni?

Še kratek skok k okužbam pri zdravstvenih delavcih. Na mojem/našem bolnišničnem oddelku je za vsakodnevno zagotavljanje prisotnosti zadostnega števila medicinskih sester in tehnikov potrebno uporabiti: izjemno kreativnost pri sestavljanju razporeda dela, vsakodnevno solidarnost in pomoč pri delu med zaposlenimi, za prav vse pa tudi pogosto delo preko priznanega in plačanega delovnega časa. A to v moji/naši/vaši bolnišnici ni nikakršna posebnost, nekaterim gre še slabše, in tako v času letnih dopustov npr. iščemo pomoč drug pri drugem. Tako je že več let, pa je vsako leto slabše in tega doslej ni znal nihče ustaviti. Ljudje pač niso neumni, da bi vztrajali v takšnem delovnem okolju. Ko se med tako »raztegnjeno« osebje zanese okužba, to v najblažji obliki pomeni karanteno za okužene in vse njihove tesne kontakte – za ljudi s katerimi so bili v vsakodnevnem tesnem stiku. Kako bo to vplivalo na funkcioniranje oddelka? Če bo šlo, bomo delali dokler ne crknemo, v nasprotnem primeru se bo oddelek zaprl, bolniki pa preselili. KAM PA? Na sosednji oddelek, kjer bolniške sobe pokajo po šivih, ena od sinoči sprejetih bolnic pa je dobila vročino, zeleno kožo z roza pikicami in na ves glas poje Mamma Mia?

Čeprav se mnenja strokovnjakov in laične javnosti razlikujejo v marsikateri točki, je vendarle potrebno vzpostaviti nekakšno kritično soglasje. Soglasje, ki bo sprejemljivo za vse, prebivalstvo, politiko, zdravstvo in gospodarstvo.

Zaradi razkuževanja rok, upoštevanja fizične distance in nošenja mask, kadar in kjer distance ni mogoče zagotoviti pa se življenje zares ni končalo še nikomur!

Vira:
1. Rapid Risk Assessment: Coronavirus disease 2019 (COVID-19) in the EU/EEA and the UK – eleventh update: resurgence of cases.

Dosegljivo na: https://www.ecdc.europa.eu/sites/default/files/documents/covid-19-rapid-risk-assessment-20200810.pdf
2. EuroMOMO Bulletin, Week 25, 2020. Dosegljivo na: https://www.euromomo.eu/bulletins/2020-25