RAZKRITO: Znanstveniki pojasnili kako bomo živeli z virusom: ”To bo naš nov vsakdanjik!”

Ste se kdaj spraševali kakšen bo dolgoročni izid te nadležne epidemije, katere se zaenkrat še nikakor ne moremo rešiti?

Znanstveniki so pojasnili, da bo dolgoročni izid tega, da bo večjem delu svetu virus nenehno krožil med človeško populacijo.

Povzročal pa bo manj primerov hude oblike bolezni.

V nekaj desetletjih bi ta virus lahko postal blažja otroška bolezen, podobno kot štirje endemični koronavirusi, ki povzročajo navaden prehlad.

Paul Duperx, direktor centra za raziskovanje cepiv na Univerzi Pittsburgh, je povedal:

”Menim, da bo zbolelo dovolj ljudi in se bo cepilo dovolj ljudi, da se bo zmanjšal prenos s človeka na človeka. Obstajale bodo skupine ljudi, ki se ne bodo cepile, obstajali bodo lokalni izbruhi, a bo postal eden od običajnih koronavirusov.”

Od treh dejavnikov je odvisno, kako se bo virus obnašal po koncu epidemije:

-kako hitro se virus razvija (mutira)

-kako dolgo smo ljudje imuni proti virusu-

-kako vleik del populacije bo postal imun med samo epidemijo.

Epidemiolog Roy Anderson je na Kraljevem kolegiju v Londonu pojasnil:

”Ljudje morajo dojeti, da tega ne bo kar konec. Lahko ga bomo obvladali zaradi moderne medicine in cepiv, a to ni nekaj, kar bi kar izginilo.”

Pretekle študije kažejo, da lahko delna imunost prepreči resnejšo obliko bolezni.

Verjetno se bo ta virus, v prihodnjih desetletjih, preobrazil v blažjo nadlogo. To pa je odvisno tudi od tega, kako dolgo smo imuni, ko se okužimo ali cepimo.

Raziskave o imunosti so trenutno kar precej obetajoče. Imunost s časom sicer pada, a je po petih do osmih mesecih še vedno precejšnja.

Srednjeročni vpliv virusa bo odvisen predvsem od tega, kako se bo razvijal. Z vsakim prenosom se poveča verjetnost mutacije, da bi virus lažje okužil svojega gostitelja.

V naslednjih letih bomo videli, kako se lahko naši imunski sistemi odzivajo na mutacije.

Manj kot bo imel virus priložnosti za svoje širjenje, manj bo priložnosti tudi za mutacije.

Znanstveniki zagotavljajo, da naj bi obstoječa cepiva bila dovolj učinkovita tudi proti novim sevom. V prihodnje sicer lahko dobimo seve, ki bi delno lahko bili odporni proti cepivu.

Še posebej dobro naj bi se protitelesom izmikal južnoafriški sev. To je pokazala študija, ki so jo objavili 19. januarja, ampak so sodeluječi v študiji imeli blage simptome in nižje število protiteles. To bi lahko pojasnili zakaj niso bili uspešni pri nevtralizaciji južnoafriškega seva.

V prihodnje bomo morda primorani prilagoditi cepivo, to pa bi se lahko zgodilo zelo hitro, v šestih tednih. Anderson še pravi, da če bi evolucija virusa bila naprednejše bi morda cepivo bilo potrebno posebej prilagoditi za posamezne regije.

Pravi, da bo potrebna mreža nadzora nad virusom, razpredena po svetu. Podobna obstaja tudi za gripo.

Anderson še opozarja:

”Morali bomo živeti s tem, potrebovali bomo nenehna cepljenja, potrebovali bomo sofisticiran molekularni program nadzora, da bomo sledili razvoju virusa.”

Strokovnjaki pa se strinjajo, da je nadaljni razvoj odvisen od imunosti. Še posebej med ranljivejšo populacijo in starejšimi.

Otroci naj bi sproti gradili imunski sistem, ki bo proti virusu odporen, odrasli pa te možnosti nimajo. Njihov imunski sistem je zato ranljiv in izpostavljen.

Da se bo epidemija končala, pa bo moralo imunost imeti kar 60 do 70 odstotkov svetovne populacije.