ŠOKANTNO: Okužena Slovenka se je javno izpostavila, da bi opozorila narod: ”Strah me je!”

Slovenka, okužena s koronavirusom, se je odločila, da se bo javno izpostavi.

Želi namreč opozoriti vse slovenske državljane.

V sredo, 11. marca, je v njenem domačem kraju odjeknila novica, da je bila na osnovni šoli pozitivno testirana razredničarka njenega otroka.

Slovenka je zapisala:

”Mogoče bo opis mojega stanja komu pomagal razumeti samo obolenje, mogoče bom komu zmanjšala predsodke o obolelih, mogoče koga zanimiram, da začne jemati samo stanje bolj resno.”

”Še isti dan so se pri meni in otroku pojavili sledeči simptomi: smrkanje, slabše splošno telesno počutje, rahlo povišana telesna temperatura do 37,3, glavobol, pri meni še rahlo boleče grlo. Klasični simptomi za prehlad torej, bi človek rekel.”

Ravnala je odgovorno, takoj se je izolirala od sveta. Njen otrok je naslednji dan bil testiran in je bil pozitiven. Nje niso testirala, saj so bili prepričani, da se je tudi sama nalezla, saj je imela enake simptome.

Slovenka je še zapisala:

”Danes je 4. dan od pojava prvih simptomov. Otrok se čez dan počuti popolnoma normalno, brez kakršnihkoli težav, le ob večerih se ponavadi pojavi malce slabše počutje. Sama se tudi dobro držim, do danes. Danes je moje počutje slabše kot pretekle dni, poleg tega sem zaznala rahle težave z dihanjem, ampak še vedno nič hudega. Držimo se, upamo na to, da se stanje ne poslabša. Samo življenje se mi je postavilo dobesedno na glavo. Ne smem dopustiti, da bi me trenutno stanje potrlo, toda ni enostavno. Pomembno pa mi je, da sem od trenutka, ko sem izvedela za okužbo učiteljice, naredila vse, da se stvar ne širi dalje.”

”Zavedam se, da imamo verjetno srečo, da stvar zaenkrat poteka v dokaj mili obliki. Marsikdo te sreče nima. Strah pa me je za ljudi, ki so mi blizu, pa imajo predhodna kronična obolenja. Samo apeliram lahko na zdravo kmečko pamet vseh ljudi, tudi vas, ki to berete, da jemljete virus zelo resno in da storite vse, kar je mogoče, da se širjenje zajezi, kajti edino, kar si človek v trenutni situaciji želi je, da je zdrav sam in vsi, ki jih ima rad. Pamet v roke, ljudje.”

Svojo izkušnjo pa je delila tudi Slovenka Tea, ki je razkrila celoten potek zares strašljivega dogajanja pred in po testiranju.

”Nisem ga želela, nisem izzivala, hodila sem samo v službo in v trgovino po najnujnejše, vse v radiju 500 metrov. Ampak virus ne izbira. Očitno je res dovolj, da gre nekdo z virusom mimo tebe, da plačaš na blagajni prodajalki, ki ne ve, da je okužena, da v službi postrežeš turista

Moji prvi znaki so se pojavili v četrtek zjutraj. Suho grlo, kašelj, glavobol. Vzela sem protibolečinsko tableto, ker so glavoboli pri meni stalnica in se za vsak slučaj zaprla v sobo. Ko bolečine niso ponehale, sem najprej poklicala mamo, ki je zadeve spremljala precej mirno, zato sem vedela, da mi bo razumno svetovala. ‘Pokliči zdravico pa boš videla kako naprej.’ Pokličem zdravnico, pojasnim svoje stanje, takoj dobim navodila za samoizolacijo in urejen termin za testiranje. Ker je trenutno panika velika, je bil prvi možen termin šele v soboto popoldan, kar je pomenilo, da bom dva dni čakala brez da bi vedela, kaj se dogaja z mano

Dobila sem vročino, začele so me boleti kosti po celem telesu. Krivila sem prisiljeno ležanje.

Bila sem prepričana, da sem dobila samo prehlad, zato sem kar vrela od jeze, ker sem zbolela ob neprimernem trenutku. Nisem vedela, da najhuje šele prihaja. Noč iz petka na soboto je bila peklenska. Zaradi bolečin nisem našla udobnega položaja za spanje, v nekem trenutku sem celo čepela na postelji in dremala, saj sem bila tako zelo utrujena. Tresla me je mrzlica, hkrati sem vrela od vročine. Po licih so mi tekle solze obupa, nisem si znala pomagati. Sobota se je začela z vročino 38°C, kar načeloma ni tako visoko, a ob vseh ostalih simptomih čisto dovolj. Začelo me je malo stiskati v pljučih, a sem za to okrivila nestrpnost in nenaspanost.“

Testiranje poteka v ločenih kontejnerjih ob zdravstvenem domu. Tisti, ki pridejo brez maske, jo takoj dobijo, pripravljeno je tudi razkužilo, da si takoj razkužiš roke. V vrsti stojiš na razdalji parih metrov, kličejo enega in po enega. Ko si na vrsti, te pričaka par ljudi, zavitih od stopal pa do zadnjega laska na glavi (seveda popolnoma razumljivo in pravilno). 

Vzeli so mi bris iz nosu in mi povedali, da dobim rezultate naslednji dan. Bila sem razočarana, ker sem upala da bo čakanja čimprej konec. Ob desetih zvečer mi zazvoni telefon, gospodična na drugi strani mi sporoči, da je bil bris pozitiven. Ne znam opisati kakšen občutek je bil. Obnemela sem, po hrbtu me je spreletelo. Dva globoka vdiha, ki sta bila tokrat še težja kot ostali. Ok, Tea, ostani zbrana, vsaj za tale pogovor. Z gospodično sem šla čez anketo o mojem počutju in morebitnih ostalih boleznih, povedala sem ji, s kom sem bila v stiku in dogovorili sva se, da mi pošlje navodila o tem, kako naj ravnajo oni. Zame pa je ta informacija pomenila, da bom 14 dni odrezana od ostalih ljudi. Ko sva klic zaključili so se mi po licih ulile solze.

Doma se je takoj začela organizacija. Kako poskrbeti, da se ne bomo srečevali, kako prat perilo, da ne izpostavljam mame, kdaj gre kdo pod tuš (v svojem nadstropju imam samo stranišče in umivalnik). Hrano dobivam na stopnice, brez srečevanja, a je domača hrana že majhno zdravilo. Če ne za telo pa za srce.

Poskušam ostati pozitivna, šalim se na račun virusa, hkrati pa res želim, da bi se ljudje začeli zavedati, da zadeva ni enostavna.”

Delimo njune besede med čim več ljudi. Naj pride njena beseda tudi med tiste, ki ukrepe vlade ne jemljejo resno.

Srečno Slovenija!