ŠOKANTNO: Poglejte kaj se je zgodilo s fantom, ki na evakuacijskem letu ni dobil toplega obroka

O viralnem posnetku in kulturi spletnega posmeha so za Slovenske novice spregovorili strokovnjaki: Marko Puschner (Safe.si), socialna psihologinja dr. Katja Košir, kriminolog prof. dr. Aleš Završnik in antropolog dr. Dan Podjed.

V zadnjih dneh je slovenski splet preplavil kratek video mlajšega moškega, ki je po prihodu z evakuacijskega leta z Bližnjega vzhoda na letališču med drugim povedal, da so potovali več kot trideset ur in da v tem času niso dobili toplega obroka. Posnetek, ki je nastal ob prihodu v Slovenijo, se je zelo hitro razširil po družbenih omrežjih, kmalu pa so sledili številni memi, satirične objave in komentarji, ki so posameznika postavili v središče posmeha. Za nekatere je njegova izjava simbol nehvaležnosti, za druge pa opozorilo, kako hitro lahko nepremišljena beseda privede do javnega sramotenja.

Evakuacija slovenskih državljanov iz kriznega območja na Bližnjem vzhodu je sicer potekala v zahtevnih razmerah in pod velikimi logističnimi pritiski. Potniki so morali opraviti več etap, pogosto so čakali na letališčih ali med prevozi, celotna pot pa je lahko trajala tudi več kot trideset ur. V takih okoliščinah so prvi odzivi ob prihodu pogosto spontani, utrujeni in ne nujno dobro premišljeni.

Strokovnjaki poudarjajo, da takšni primeri niso zgolj kratkotrajna spletna zabava, temveč odsev širših vzorcev sodobne digitalne kulture. Marko Puschner, strokovnjak za varno rabo interneta pri točki osveščanja Safe.si na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, opozarja, da gre pogosto za obliko spletnega nasilja. »Gre za pojav spletnega nasilja. Da je tako množično in tako intenzivno, je deloma posledica dejstva, da nasilneži nimajo neposrednega stika z žrtvijo in ne vidijo njene reakcije. Prav tako pa je treba upoštevati, da imamo, predvsem med mladostniki, izredno veliko pomanjkanje empatije,« pojasnjuje.

Po njegovih besedah pomembno vlogo pri širjenju takšnih vsebin igrajo algoritmi družbenih omrežij. »Takšni posnetki postanejo viralni, ker jih zaradi zaznanega zanimanja uporabnikov – ogledov, všečkanja in deljenja – algoritem družbenega omrežja začne bolj intenzivno prikazovati različnim uporabnikom, kar vodi v še več interakcije,« pravi. Viralnost tako ni posledica enkratnega dogodka, temveč sistema, ki sam spodbuja nadaljnje širjenje. Ob tem opozarja, da je meja med humorjem in poniževanjem pogosto nejasna. »Odgovor na vprašanje, kje je meja, ni enostaven. Neki mem je lahko znotraj neke skupine vrstnikov zabaven, v drugi skupini pa je žaljiv. Klasične definicije spletnega nasilja običajno izhajajo iz treh elementov: namera povzročitve škode, ponavljanje skozi čas in neravnovesje moči med udeleženci. K temu pa je treba dodati še vidik žrtve. Če je žrtev čustveno prizadeta in se počuti neprijetno, gre za nasilje.«

Puschner opozarja tudi na posledice, ki jih lahko takšno množično zasmehovanje povzroči posamezniku. »Za posameznika so lahko posledice uničujoče. Še posebej za najstnike, ki so v obdobju odraščanja še posebej občutljivi. Lahko gre za jezo, sram, nemoč, v skrajnih primerih pa lahko žrtev zapade v depresijo, samopoškodovanje in v zadnji fazi poskusi narediti samomor.« Dodaja še, da problem predstavlja tudi trajnost spletnih vsebin. »Objave praviloma ostanejo. Žrtve poročajo, da tudi kasneje, ko ponovno naletijo na žaljive komentarje, ponovno doživijo občutek prizadetosti.« Zato poudarja pomen odgovornega ravnanja uporabnikov: »Predvsem ne smemo spletnega nasilja tolerirati. Pomagajmo žrtvi, prijavimo neprimerne komentarje in predvsem ne sodelujmo pri deljenju objav, ki predstavljajo spletno nasilje.«

Na hitro preobrazbo posameznika v tarčo množičnega posmeha opozarja tudi kriminolog prof. dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Po njegovem mnenju je takšen pojav tesno povezan z dinamiko spletnega prostora in psihologijo množic. »Fant je postal grešni kozel za projekcijo različnega: dokazovanja moralne superiornosti komentatorjev ali čustvenih težav in frustracij,« pravi. Dodaja, da anonimnost na spletu zmanjšuje občutek odgovornosti. »Postavljanje ljudi na pranger v spletnem okolju je žal zelo enostavno. Anonimneži dobijo pogum, ki ga sicer ne bi imeli.« Opozarja tudi, da se takšno sramotenje pogosto zgodi prav v trenutkih, ko je posameznik že pod pritiskom. »Obžalujem, da je to mogoče početi zoper ljudi v stresu, kar je ta fant zagotovo bil, pa ne zaradi toplega obroka.«

Na širši družbeni vidik opozarja socialna psihologinja dr. Katja Košir. Po njenem mnenju je opozarjanje na spornost javnih izjav legitimno, vendar obstaja jasna razlika med kritiko in poniževanjem. »Na neprimernost javnih izjav je legitimno opozoriti. Vendar obstaja pomembna razlika med opozarjanjem na problematičnost izjave in kolektivnim posmehovanjem ali javnim poniževanjem posameznika. Ko se množice uporabnikov začnejo zgražati, ustvarjati posmehljive meme in tekmovati, kdo bo bolj duhovito ponižal posameznika, je meja prestopljena.«

Dodaja, da množično zgražanje razkriva tudi psihološke mehanizme družbe. »Ogorčenost je zelo udobno čustvo. Moralna jeza ob kršitvi nekih vrednot nam daje občutek, da smo sami nad tem – da smo boljši ali bolj pravični. Ob tem pa pogosto spregledamo, kakšne posledice ima to za človeka, ki se nenadoma znajde v središču pozornosti tisočev ali celo milijonov ljudi.«

Zanimiv pogled ponuja tudi antropolog dr. Dan Podjed, ki izpostavlja širši kontekst digitalne družbe in nastajanja viralnih zgodb. Po njegovih besedah je bila izjava sicer neprimerna, a jo je treba razumeti tudi v okoliščinah, v katerih je nastala. »Ta izjava je slaba in nepremišljena, vendar je hkrati tudi ogledalo družbe. Ne gre samo za to, kaj je ta mlad človek rekel. Vprašanje je tudi, v kakšni družbi je odrasel.« Opozarja, da javnost pogosto presoja posameznike na podlagi enega samega trenutka. »Prišel je na letališče utrujen od poti, morda prestrašen ali šokiran in izrekel en stavek. Ta stavek ga lahko zaznamuje praktično za celo življenje. O njem pa v resnici ne vemo nič.«

Po njegovih besedah v digitalni kulturi pogosto ocenjujemo ljudi na podlagi drobnega izseka njihovega življenja. »Poznamo ga zgolj po enem stavku, ki se je pretvoril v mem, ki se širi po omrežjih in začne živeti svoje lastno življenje.«

Antropolog opozarja, da družbena omrežja ustvarjajo okolje, kjer lahko vsakdo nenadoma postane predmet množične pozornosti. »Andy Warhol je nekoč rekel, da bo v prihodnosti vsak imel svojih pet minut slave. Danes živimo v tej prihodnosti. Nekdo lahko čez noč zaslovi – v dobrem ali slabem.« Takšna viralnost je pogosto povezana tudi s psihološko dinamiko množic. »Ko nekoga užališ ali ponižaš, ga hkrati postaviš nižje od sebe. S tem sebe malo povišaš. Rečemo si: mi pa že nismo taki.«

Ob tem izpostavlja tudi širše spremembe v družbi. »Zasloni so postali naša glavna okna v svet. Ko nekaj vidimo na omrežju, imamo občutek, da moramo to deliti, komentirati in se do tega opredeliti. Če tega ne storimo, kot da sploh ne sodelujemo v družbeni realnosti.« Zato se lahko posamezna izjava ali posnetek razširi izjemno hitro in sproži množičen odziv. »Danes lahko nekdo čez noč postane zvezda nekakšnega resničnostnega šova, v katerem živimo.«

Po njegovem mnenju bi morali ob takšnih primerih razmisliti tudi o lastni odgovornosti pri spletnem komuniciranju. »Ko komuniciramo po omrežjih, bi se morali vprašati, ali bi isto stvar tej osebi upali povedati tudi v obraz,« pravi. Kot dodaja, si lahko pomagamo s preprostim preizkusom: »Preden kliknete na gumb objavi, pomislite, ali bi ta zapis brez zadrege pokazali svoji mami, očetu, sestri ali najboljšemu prijatelju. Če bi vas bilo ob tem sram, potem tega verjetno ni treba objaviti.«

Poudarja tudi pomen večje strpnosti in razumevanja. Internet namreč pogosto ustvarja vtis, da lahko človeka dokončno ocenimo na podlagi enega samega trenutka. »Moramo biti malce bolj prizanesljivi in znati odpuščati,« pravi. Ob tem spomni, da smo se vsi že kdaj znašli v situaciji, ko smo rekli kaj nepremišljenega ali nerodnega – le da večina takšnih trenutkov nikoli ne pride na splet.

Vir: Slovenske novice