Taksist je pri vratih hiše potrobil, a ni nihče prišel. Ko je pozvonil, se je zgodilo nekaj, kar mu je za vedno spremenilo življenje!
New York je mesto, ki nikoli ne spi. Življenje v tem živahnem mestu je zelo nenavadno in zanimivo.
V mestu je tudi ogromno rumenih taksijev, ki neprestano krožijo po mestu.
Nekega dne je taksist dobil klic zelo stare ženske. Želela je, da jo vzame na zelo neobičajnem naslovu.
Taksist je povedal, da je bil poklican na naslov. Ko je prispel pred hišo je najprej potrobil. Iz hiše pa ni bilo nikogar. Potrobil je še enkrat. Postal je že malce nemiren, saj je to bila njegova zadnja vožnja dneva.
Odločil se je, da bo stopil do vrat hiše. Pozvonil je, ko se je oglasila starka. Povedala je, da rabi samo še trenutek. Nekaj časa je še počakal, nato pa je starka končno odprla vrata. Taksist je opazil, da je ženska morala imeti že krepko preko 90 let.
V svojih rokah je držala majhen kovček. Taksist je na hitro pogledal v hišo, ki je izgledala kot prava hiša strahov. Pohištvo je bilo prekrito z zaščitno folijo, na steni pa ni bilo nobenih slik ali ur.
Videl je tudi kotiček, v katerem pa so bile zložene vse fotografije. Starka je prosila taksista, če ji pomaga s kovčkom.
Vzel je kovček in ga dal v prtljažnik. Znova se je odpravil do vrat, starko prijel za roko in ji pomagal do avtomobila. Zahvalila se mu je.
Taksist ji je povedal: ”Z vsemi svojimi gosti ravnam kot s svojo lastno materjo.”
Starka se je zasmejala in mu rekla: ”Oh, kako ste prijazni.”
Sedla je v taksi, dala mu je naslov in ga vprašala, če jo lahko pelje skozi center mesta. Taksist ji je svetoval, da to ni prav najbližja pot.
Ženska mu je odgovorila, da se ji ne mudi nikamor, saj se odpravla v bolnišnico:
”Nobene družine ne puščam za sabo, zdravniki pa so mi rekli, da se mi čas počasi izteka”, mu je povedala.
V tistem trenutku je taksist izklopil taksimeter in jo vprašal po kateri poti želi iti.
Naslednji dve uri sta se vozila po mestu in si ogledovala razne stvari. Pokazala mu je hotel, v katerem je nekaj časa delala kot receptorka, pokazala mu je hišo, v kateri sta živela s pokojnim možem, pokazala mu je tudi plesni studio, v katerem je plesala, ko je bila še mlajša.
Po nekaterih ulicah mu je rekla, naj vozi počasi. Gledala je skozi okno, bila je kot majhen otrok, ko dobi božično darilo.
Dan se sprevrgel v noč, ko je taksistu starka rekla, da je sedaj dovolj, saj je že precej utrujena:
”Čas je, da se odpraviva na dogovorjeno mesto,” mu je povedala.
Spregovorila nista več ničesar. Taksist jo je odpeljal do dogovorjene lokacije lokacije. Bolnišnica je bila manjša, kot si jo je predstavljal. Iz nje so kmalu prišle sestre, ki so ju prijazno pozdravile.
Starki so pomagale na voziček in ji nesle kovček.
Starka je taksista vprašala, koliko mu dolguje za taksi. Odgovoril ji je, da nič
Starka ni želela zastonj vožnje, rekla mu je, da mora zaslužiti za hrano, na kar ji je taksist odgovoril, da obstajajo tudi drugi potniki, da naj ne skrbi.
Objel jo je, ona pa je močno stisnila k sebi.
”Starko si naredil presrečno na njeni zadnji poti. Hvala ti,” mu je povedala s solzami v očeh.
Segla sta si v roke, taksist se je odpravil proti domu.
Peljal se je počasi, govoriti ni želel z nikomer.
Razmišljal je, kaj bi se zgodilo, če bi se odpeljal po tistem, ko je prvič potrobil.
Taksist je razkil, da je bila to ena najbolj pomembnih stvari, ki jih je v življenju naredil.
V naših življenjih se ponavadi osredotočamo le na velike stvari. Ne zavedamo pa se, da so majhne stvari iz srca, tiste, ki pomenijo največ.
V njih bi morali znati uživati.
Delimo to ganljivo zgodbo tudi med prijatelje in družino. Iz nje se lahko veliko naučimo.