Zahtevala je ločitev. Vprašal jo je kaj lahko naredi, da si premisli. Postavila mu je ta pogoj!

”Moj mož je inženir po poklicu. Ljubim ga zaradi njegove mirne narave in ljubim, da se lahko vedno obrnem nanj. Tri leta sva bila skupaj, sedaj je pa že tudi 2 leti odkar sva poročena in moram priznati, da sem naveličana vsega. Razlogi, zaradi katerih sem ga nekoč imela rada niso več tukaj in so vzrok mojega največjega razočaranja.

Sem zelo čustvena ženska in izjemno občutljiva, ko pride do komunikacije ter zveze. Rada imam romantične trenutke, kot majha punčka ima rada sladkarije. Moj mož je popolno nasprotje, njegova trdnost, pomanjkana občutljivost, nezmožnost romantičnih trenutkov z njim…uničuje mojo ljubezen do njega.

Nekega dne sem se odločila, da mu sporočim svojo odločitev. Odločitev, da želim ločitev.

“Zakaj? me je vprašal šokirano.” “Dovolj mi je, naveličana sem…to je pač to!”

Celo noč ni spregovoril niti besede, nekajkrat si je tudi prižgal cigareto. A spregovoril ni nič. Kot da mu ni mar. Moje razočaranje se je še poglobilo. Tukaj je bil moški, ki ne zmore niti odreagirati čustveno glede take stvari. Kaj sploh lahko pričakujem od njega? Nato me je končno vprašal:

“Kaj lahko naredim, da si premisliš?”

Nekdo mi je nekoč dejal, da je zelo težko spremeniti osebnost nekoga. A vseeno sem želela spremembo, nekje globoko v sebi. Nato sem ga pogledala v oči in mu povedala: “Recimo, da si noro želim rožo na vrhu gore, oba bi vedela, da če mi jo odtrgaš, bi zato moral umreti, bi naredil tole zame?”

Odvrnil mi je: “Povedal ti bom jutri zjutraj… Moje upanje je kar umrlo.”

Naslednje jutro sem se zbudila, a postelja je bila prazna. Nato sem na jedilni mizi opazila papir z njegovo pisavo, pod kozarcem mleka, na katerem je pisalo: “Nebi šel po tole rožo, ampak dovoli mi, da ti pojasnim… Prvi stavek, ki je kar strl srce, ampak sem brala vseeno naprej…”

“Ko tvoj računalnik zašteka ker narediš pravo zmešnjavo na njem, ter jočeš in si živčna pred zaslonom, vedno isti dan uredim računalnik, tako, da je spet dober. Uporabim svoje prste.

Vedno, ko pozabiš zakleniti hišo, grem vedno jaz, da poskrbim za to. Vedno uporabim svoje noge za to.

Rada imaš, da potujeva, ampak vedno se zanašaš na moje oči, da te vodijo.

In ko vsak mesec imaš krče, uporabim svojo dlan, da ti je boljše.

Rada se zadržuješ v hiši, mene je pa strah, da boš depresivna. Zato vsak dan izbrskam nove šale, da bi te nasmejal in ti nebi bilo dolgčas.

Vedno si za računalnikom in si uničuješ oči – a jaz skrbim za svoje oči, da ko bova stara, da bi videl tvoje oči, da ti bom lahko povedal kakšne barve so rože, ko bova šla mimo njih. Ampak moja draga, če po vsem tem nisi prepričana, da te imam rad, potem nočem pobrati te rože zate in umreti, ker očitno nebi bilo niti to dovolj.”

Moje solze so takrat razmočile pismo in razmazale črnilo. “Zdaj, ko si končala brati tole…če si zadovoljna, prosim odpri vrata, ker stojim zunaj, prinesel sem ti tvoj naljubši kruh in sveže mleko…”

Tekla sem do vrat, kjer sem ga zagledala in ga objela.

Pustila sem tole rožo za sabo, kajti vem, da je to moški, ki vsak dan zelo skrbi zame, a tega nisem opazila!

Tole je življenje, včasih pozabimo na tisto kar imamo, a želimo vedno več, brez hvaležnosti.

Ljubezen je pa v resnici v majhnih rečeh, le opaziti jo morate!

Delite zgodbo naprej, z vsemi, ki jih imate radi! 😉