NEVERJETNO! Osupljiva zgodba mladega podjetnika iz SLOVENIJE! Pri 15-ih letih odprl svoj s.p. in začel z…

Lenart Zajc, 17-letni podjetnik iz Novega mesta, je izjemen najstnik, ki s svojimi podjetniškimi sposobnostmi že dosega uspehe. Ima svojo podjetniško dejavnost (s.p.), je prodal več kot 900 predmetov in ima jasno zastavljen poslovni načrt. Lenart združuje družinsko tradicijo, digitalne spretnosti in močno delovno etiko, kar ga loči od drugih najstnikov. Njegovo zgodbo so predstavili na Dnevnik.si, kjer so izpostavili njegov edinstven pristop do podjetništva.

Lenart Zajc iz Novega mesta je del nove generacije podjetnikov, ki se ne zadovoljijo z običajnimi najstniškimi dejavnostmi, kot so TikTok, Fortnite ali le šola. Namesto tega Lenart gradi pravo podjetje, ki se ukvarja z nakupom, obnovo in prodajo različnih starinskih predmetov, od stolov do luči in omaric. Predmeti, ki jih mnogi obravnavajo kot odpadke, on spreminja v vredne izdelke za prodajo. To ni le hobi, temveč resen posel, ki ga Lenart že uspešno razvija.

Lenart Zajc je svojo podjetniško pot začel zelo mlad. Pri dvanajstih letih je objavil svoj prvi oglas, pri petnajstih pa odprl svoj s.p. Danes, pri 17 letih, ima že več kot 900 prodanih artiklov in 525 oglasov, ki so raztreseni po spletu. Njegovi izdelki niso omejeni le na Slovenijo, ampak se prodajajo tudi v ZDA, Južni Koreji, na Kitajskem, v Švici, Španiji in Kanadi – torej po vsem svetu.

Začetek Lenartovega podjetniškega projekta ni bil ravno spektakularen. Na domačem podstrešju, kjer je običajno prah in pajčevine, so stali stari stoli, ki jih je njegov oče pripeljal domov. Lenart jih je nekaj časa opazoval, nato pa so mu začeli iti na živce. Tako se je odločil, da nekaj naredi in objavil oglas – za komplet stolov je zahteval 35 evrov. Oče je sprva mislil, da je to cena na kos, in ni bil prav navdušen nad idejo.

Lenart ni odnehal, saj je v tem videl priložnost. Naslednjič je opazil tri luči, ki so bile na Facebooku v prodaji. Cena je bila ugodna, vendar oče tokrat ni želel sodelovati – povedal je, da teh “smeti” ne bo vozil v svojem avtu. Lenart pa ni obupal. Skočil je na hoverboard, tisti dvokolesni električni skiro, in z lestenci v rokah jih pripeljal domov – brez padcev in brez razbitin. Kupec je bil že zagotovljen, saj je imel Lenart že vse pripravljeno za prodajo.

Čeprav je Lenart vse začel sam, danes za njim stoji prava mala ekipa, ki mu pomaga pri podjetju. Oče, nekdanji strojevodja, redno vozi pohištvo, dedek, bivši avtomehanik z zlatimi rokami, popravi vse, kar je mogoče. Babica, izkušena šivilja, skrbi za oblazinjenje, brat pa prevaja opise izdelkov v angleščino. Tako je Lenartova podjetniška zgodba postala res družinski projekt, kjer vsak član družine prispeva svoje znanje in spretnosti.

Lenartova pisarna je še vedno na podstrešju, vendar se stvari hitro množijo in prostora je vse manj. Zato razmišlja o večjem skladišču. »Tu okoli ni nič primernega. V Italiji je ceneje,« pravi. In zanimivo, to celo preverjeno drži, saj so cene skladiščnih prostorov v Furlaniji-Julijski krajini tudi do 30 % nižje kot v jugovzhodni Sloveniji.

Lenart se zaveda, da je to njegov sanjski poklic. Čeprav ne ve, če bo interes za starine trajal dolgo, si želi, da bi to počel vse življenje. Njegove besede, brez olepševanja, so bile del intervjuja za Dnevnik.si, kjer je odprto delil svojo strast do podjetništva.

Sprva je Lenart vse prodajal le v Sloveniji – prekupčevalcem in ljubiteljem starin. Kmalu pa je začel širiti svoje poslovanje tudi na tujino. A to ni bilo enostavno. Lenart se namreč spopada z močno disleksijo, njegov nivo znanja angleščine pa je bil sprva omejen, vendar ga je izboljševal sproti. Dolgo časa ni mogel poslovati kot fizična oseba, saj je bil premlad, zato si je pomagal s podjetjem sorodnice. Ko je dopolnil 15 let, pa je končno odprl svoj s.p. in uradno stopil v podjetniške vode.

Ampak stranke ga iščejo same. In to resne stranke. 50 stolov je šlo za snemanje filma o Draženu Petroviću (potrjeno v prispevku Francija Keka, objavljenem 23. marca 2025). V ZDA jih je neka gospa kupila 15 – starih šolskih. Zakaj? Ker je šolsko stavbo spremenila v svoj dom. Unikatno? Da.

»Vsako nedeljo sem vstal ob treh, šel peš do vlaka, se pripeljal v Ljubljano, potem s taksijem na sejem. Ali pa me je peljala prijateljica, ki ni bila stara 15 let, ampak 30, 40. Na sejmu sem kupoval, kasneje sem še pomagal prijatelju na bolšjaku. Domov sem prišel ob osmih zvečer. Utrujenosti nisem čutil.«

In ne, to ni zgodbica iz dokumentarca. To je Lenartov vsakdan, ki traja skoraj dve leti.

Njegov delovni dan se ne začne ob osmih zjutraj, niti se ne konča ob štirih popoldne. Ko je na poti v tujini, pregleda še ponudbo, ki jo lahko izkoristi – med čakanjem na letališču v Italiji je na primer izračunal, koliko prostora je še ostalo v avtu. Potovalka? Šla je kar na streho. Lenartova predanost in prilagodljivost sta ključna za njegov uspeh, saj se nikoli ne ustavi pri iskanju novih priložnosti.
»Enkrat sva z očetom v peugeot panter naložila 25 stolov.«

Lenart obiskuje trgovsko šolo v Novem mestu. Nič elitnega, nič posebnega – vendar ima do tega izbora jasen razlog. Kljub svojemu podjetniškemu uspehu se zanj izobraževanje še vedno šteje kot pomemben del poti, ki jo želi prehoditi. Verjetno si želi pridobiti praktično znanje, ki ga bo lahko uporabil pri nadaljnjem razvoju svojega podjetja, hkrati pa ohranja ravnotežje med šolo in svojim poslom.
»Zaradi obilice dela si nisem želel izbrati kakšnega zahtevnega šolanja.« Učitelje zanima, kaj počne. Raje se pogovarjajo o poslih kot o domači nalogi. Zakaj pa ne?

In vrstniki? Lenart ni viden med svojimi sovrstniki. Medtem ko drugi visijo na Instagramu, on išče stole in starine. A kljub temu ima svoje ljudi – prijateljice s sejmov, stare 30 ali 40 let, ki jih je spoznal skozi svoje podjetniške podvige. Njegovi kupci prihajajo iz različnih koncev sveta, od New Yorka do Seula. Lenartovo občinstvo ni običajno najstniško, ampak so to ljudje, ki cenijo njegovo delo in strast do starin.

Lenartova zgodba ni le zanimiva, ampak tudi pomembna. Je šolski primer podjetnosti v času, ko večina išče hitre rešitve. A pri Lenartu ni nič hitrega – vse temelji na trdem delu, vztrajnosti, družinski zavezanosti in čutu za predmet. To, kar prodaja, ni zgolj stol ali kos pohištva. Je zgodba, oblika, spomin. Povezava z zgodovino in nostalgija, ki jo ljudje cenijo. Lenart razume, da ni le stvar v tem, da prodaja starine, ampak da prodaja nekaj, kar ima svojo zgodbo, svojo vrednost. To razumejo v tujini, in včasih – tudi doma.

Vizija? Precej jasna. »Rad bi imel večji kombi,« pravi. Ne športni avto. Ne penthouse. Kombi. Da bo lahko sam hodil po robo. Ker je vozniški izpit – tik pred vrati.

Vir besedila :nadlani.si
Vir fotografij: Facebook