RAZKRITO: Rosvita Pesek je izginila iz malih ekranov! Svojega ljubimca je postavila pred vrata: ”Noge so se mi zašibile, začela sem se tresti…”

Priljubljena voditeljica Rosvita Pesek je izginila iz malih ekranov.

Sedaj pa je razkrila, zakaj je ni na spregled.

Povedala je, da je že drugič zbolela za koronavirusom.

Obolenje je označila za ‘ljubimca nekaj noči’.

”Ljubimec za nekaj noči.

Prišel je prav po tiho. Noge so se mi zašibile, začela sem se stresti. Malo zebe, malo vroče.

Da bo najbolje, če se spraviva v posteljo, je rekel. Da mu je bilo prvič všeč z mano, je nakladal.
Uporabila sem najbolj priročen izgovor. Da me boli glava, da sem povsem brez moči…
Ah, saj to je vsaka, meni se preprosto ni mogoče upreti, je samovšečno godel.

Zbrala sem vsa orožja. Limone, termoske s čaji, lekofusin, cedevito, pakete robcev, sirupe proti suhemu kašlju, kajti frajer me je tako tesno objemal, da me je kar dušilo, kosti pa bolele.
Prvi, drugi, tretji dan. Ej, kondicijo pa ima.

Četrti dan se mi je zdelo, da se me je že naveličal, a komaj sem stopila v jesensko listje, že je bilo jasno, da sem ga prezgodaj odpisala. Nazaj v posteljo bo treba.
Ampak. Vsaj glava deluje bolje, misli se bistrijo, telo uboga. Molim, da bi se me kmalu naveličal.

Poigravam se z mislijo, ki me nasmeji. Da bi ga zvlekla v kakšno klet. Vinsko. Zdaj se z mošta dela vino. In vre. Tega pritiska nihče ne vzdrži. Vsakega ugonobi. Mogoče bi tudi mojega ljubimca. Pa naj se scvre, Hudiček Covidni.

Jaz bi pa na tak način najlažje prišla do mladega vina. Bom vsaj imela v postelji družbo po lastni izbiri.”

Kasneje pa je dodala še:

”NAJINO SLOVO (2.del)
Po tednu dni, ko so se mi znova vrnile moči, sem zbrala vse atome – in ga postavila pred vrata.
Nisi moj tip, sem pojasnila na kratko.
Pri tebi je lepo, je godel.

Ooo, seveda. Prideš nepovabljen, me spraviš v posteljo, pobereš vso energijo. Nobenih Odmevov nisem vodila, še gledala sem jih težko, v svetu pa vojna. Skoraj teden dni nisem obula športnih copat, nič.

In potem je izustil nekaj, kar mi je odpihnilo pokrovko. Pa bodiva vsaj prijatelja.
Kakšna prijatelja? sem rjovela. Iz ljubimcev nikoli ne nastanejo dobri prijatelji, ker vedno eden potegne kratko, drugi pa mu prodaja take osladnosti, kot so »bodiva prijatelja«.
Pa ni odnehal. Pri tebi je res lepo. Ves čas sva poležavala, veliko pila, celo shujšala si 3 dkg, je duhovičil. Pa zdaj, ko sva bila že drugič skupaj, je bilo še vedno lepo. In kot veš, v tretje gre rado. Bi se na pomlad spet kaj oglasil…

Ne nori, nobenega tretjega ne bo, sem odrezala. Pa tudi nobenih manir nimaš. Wc školjke še zdaj ne zapiraš, ne zija se v moj mobi, ko sem pod tušem. Če kuhaš, pospravljaj sproti v pomivalca, ne pa da zgleda, kot da je udarila bomba. Jedi na žlico se že nekaj desetletij ne gostijo z moko. In mimogrede, ko brskaš po knjižnih policah, moraš ločiti moje zgodovinske monografije od leksikona, za začetek.

Da sem nesramna, je brundal. In da bo kar šel. In da mi bo še hudo.
Ja, pa ja de. Končno! Bolniško sem zaključila. Počutje je minulemu tednu navkljub dobro, jesen me čaka z novimi izzivi. In ker je v vsaki na videz slabi stvari, tudi nekaj dobrega, sem v minulih dneh izkoristila čas za premislek. Kam grem, v čigavi družbi, komu ni mar. Kako srečna sem lahko, da so moji starši in teta kljub letom še pri močeh. In da z vnukom skupaj gledava vlake. Kaj bom naredila zase, kakšen bo letos naš družinski Božič. Kaj se bo dogajalo na TVS in na Odmevih, mimogrede prvi program nacionalnega radia je še vedno brez konkurence (vsa čast kolegi čez cesto!). Jasne misli, jasni cilji.

Počasi hodi, mu rečem, moj covidni ljubimec pa NIČ.
Zjutraj me je pred vrati čakal šopek. Amarilis! Še v popku.
No, vsaj nekaj je razumel.”