ČUDEŽ – To se je sredi požara v Omišu zgodilo s hišo sodelavke Radia 1

Silovit požar, ki je v četrtek, 13. avgusta, zvečer izbruhnil v Lokvi Rogoznici pri Omišu, se je zaradi močnega vetra bliskovito razširil proti naseljenim območjem. Ogenj je zajel več kot tisoč hektarjev površin, približno tisoč prebivalcev in turistov pa je moralo zapustiti svoje domove in nastanitve. Za številnimi so ostale poškodovane hiše, uničeni avtomobili in povsem spremenjena pokrajina.

Med ogroženimi je bila tudi družinska počitniška hiša Hane Brvar, sodelavke Radia 1, ki skrbi za družbena omrežja. Njena družina je požar doživela še posebej osebno, saj je izbruhnil v gozdičku tik ob ulici, kjer stoji njihova hiša.

Hana je sicer dobro znana tudi po sodelovanju pri dobrodelnih projektih Radia 1. Letos je sodelovala v dobrodelni karavani Dežela junakov, kjer je skupaj s Cenetom Prevcem kolesarila po Sloveniji. Tokrat pa se je znašla v povsem drugačni vlogi – med tistimi, ki so zaskrbljeno spremljali usodo svojih najbližjih in družinskega premoženja.

V hiši v času požara na srečo ni bilo nikogar. Njena starša sta bila v Omišu, večer pa sta preživljala pri prijateljih nekaj kilometrov stran. Na nevarnost sta najprej postala pozorna, ko sta zaslišala sirene, kmalu zatem pa izvedela, da ogenj divja v bližini njunega doma. Poskušala sta se odpeljati do hiše z motorjem, vendar ju je na poti ustavila policistka in jima zaradi nevarnosti prepovedala nadaljevanje vožnje. Za bližnjim hribom je ogenj že besnel, zato sta se vrnila k prijateljem in začela čakati na novice.

Hana je bila medtem v Sloveniji in ves čas v stiku z mamo. Nato pa je prejela telefonski klic, ki ga ne bo nikoli pozabila.

”Čudež. Resnično ne najdem druge besede.
Ta prelep pogled iz hladnega zaliva v živo zelene borovce in mogočne hribe, ki ti dajejo zavetje tudi v najhujšem vremenu, od danes naprej ne bo nikoli več isti.
Danes je ta košček Dalmacije videti, kot bi nekdo svet čez noč obarval v črno-belo. Zogleneli avtomobili ob cesti med Omišem in Lokvo Rogoznico. Pepel. Dim. Pogorišča. Drevesa, ki jih ni več. Pokrajina, ki spominja na vojno območje. Kot prizor iz filma, v katerega bi še včeraj težko verjel. A tokrat ni film. To je resničnost.
In sredi vsega tega črnega sveta stoji nekaj, česar ne znam razložiti. Čudež.
Naša majhna zelena oaza, obdana z oljkami. In v njej naša hiška. Nedotaknjena. Ob njej še nekaj sosednjih hiš, ki so prav tako preživele.
Ne vem kako. Ne vem zakaj. Ne vem, kako je lahko ogenj, ki je uničil toliko vsega okoli nas, pustil naš mali košček sveta pri miru. Ampak danes prvič zares začenjam verjeti v čudeže.
Hvala tistemu, ki nas je čuval nekje zgoraj. Ki je morda obrnil veter ravno toliko, da so visoki ognjeni zublji odšli stran od naše hiše. Eden največjih požarov v zgodovini Dalmacije se je začel le nekaj metrov stran od nas. In nekako … je naša hiša še vedno tukaj. Tudi naš avto.
Hvala gasilcem. Ljudem, ki v takšnih trenutkih pokažejo nekaj, česar skoraj ne moreš opisati z besedami. Nečloveško moč, pogum in vztrajnost. Hvala vsem, ki ste se borili z ognjem, medtem ko smo drugi lahko samo nemočno gledali.
In hvala vsem, ki ste skrbeli za ljudi, ki jim ni ostalo drugega, kot da zapustijo svoje domove in bežijo. Med njimi sta bila tudi moja starša.
Srce se mi trga ob misli na vse, ki danes gledajo tisto, kar je ostalo od njihovega doma. Na ljudi, ki so desetletja ustvarjali, gradili, varčevali in živeli za nekaj, kar je lahko ogenj v nekaj minutah spremenil v pepel. Tega pekla ne privoščiš nikomur.
Danes smo hvaležni. Neizmerno hvaležni. In hkrati ne moremo mimo bolečine vseh tistih, ki niso imeli te sreče.
Ta noč nas je spremenila. Še enkrat nas je opomnila, kako majhni in nemočni smo v resnici, ko narava pokaže svojo moč. In kako hitro lahko v nekaj minutah izgubiš vse.
Zato danes gledam našo hiško drugače. Ne kot zidove, streho in nekaj kvadratnih metrov. Ampak kot čudež.
In za ta čudež bom hvaležna do konca življenja.”